foto: Sandra Požun
foto: Sandra Požun

Rekli so mi, da moram biti radostna na ta ali oni dan. Da se ob določenih datumih nekaj od mene pričakuje. Jaz pa najraje premikam bosa stopala, ki se zaradi toplih sanj narahlo zlepijo z lesenim podijem in osvobodim sleherno golo in s strastjo posuto misel, iz pravkar umitih las.
Rada čutim ta les, ki se mi oprijema stopal in mi po mečih širi svoj hlad, ki se po nekaj sekundah prelevi v prijetno toploto. Táko, ki se širi po telesu in vabi lepljive misli.
Desnico dvignem proti golemu vratu in s prsti poiščem začetek moje neutrudljive hrbtenice. Brado pomaknem navzdol in izdihnem.
Z dlanjo levice se leno spustim do magičnega trikotnika, tja, kjer spi Kundalini. Z rokama se dotikam svojega jaza.
Učili so me, da je moje središče tam pod lasiščem, jaz pa ga odkrivam pod z zobmi posejanim planotjem, kjer se skriva mesena globina, obdana s solzavo mesečino, ki te zaobjame vsega.
Tam, kjer se glas osvobodi vseh okov, kjer notranjost spusti vajeti in dovoli glasu, da skozenj leti v svobodo, da je lahko to, kar je. Da kriči. Kriči od naslade. Kriči od bolečine. Kriči od hrepenenja.

foto: Sandra Požun
foto: Sandra Požun

Če sva tam ujeta v pretkano mrežo ‘najinološkega’ sobivanja, potem se valovita koprena dviguje navzgor do zatilja, zdrsne navzdol po zašiljenem nosu in pade – kot kapljica rose na moje prsi. Valovanje kože se navzven širi kot iskriv odziv mojega zadovoljstva. Nasmehnem se globoko v sebi, z zaprtimi očmi.
In ti dovolim. In si dovolim. Dovolim nama, da – pa čeprav le za hip – združiva najini bistvi v eno samo hrepenenje, ki se v kapljicah pretaka v najinih medprostorih in izpareva za najinimi ušesi, tam, kjer ob dotiku vzplamti prvinski ples teles.
Povej ali slišiš moje besede, ko ne spregovorim in je moje telo na videz nemo in čuječe tik ob tebi? Mar zaznaš hvaležnost skupnega trenutka, ne da bi za prvim vogalom kdo od mimoidočih stresal blago sapo neznane prihodnosti? Koliko mene je ostalo v tebi, čeprav se je zazdelo, da si ti pronical vame?
So tisti prsti, ki so poplesavali v valovih mojih las, bili tvoji, ali sposojeni nekje v daljavi, od nekega vojaka, ki hrepeni po bežni bližini neznanke v temni noči, nekje v neki oddaljeni temačni ozki ulici. Neznanki, ki ji ni treba zreti v oči, ko dušiš svoj krik naslade ob dotiku njene mehke kože in omamnega vonja po cvetočem jasminu na bližnjem dvorišču. Ne moreš ga videti, ga pa lahko vonjaš, tako kot njo. Si ti?
Ko skozi nosnice prepoznam tebe, ko si ležal tam pred stoletjem, prav tako suvereno in me gledal iz postelje, medtem ko sem si sama česala dolge in valovite lase, se mi občutek neskončne domačnosti in pripadnosti ovije okrog pasu tako nalahno, da koža po vsem telesu zadrgeta. Naposled sem te prepoznala, čeprav si zamenjal lase, odvrgel robatost tistega časa, a oči, oči so ostale iste. Pogled, v katerem se vedno znova okopa moja bit.

foto: Sandra Požun
foto: Sandra Požun

Ta stari pogled, ki mi dovoli, da sem, ker sem. Odvržem vso prtljago preteklosti, stojim gola, z vsako poro srkam tvoj vonj, ki se širi, v mehurčkih potuje skozi vene in prodira globoko vame, dokler v moji notranjosti ne povzroči erupcije preteklosti in prihodnosti, kalejdoskopa čustev, ki se izlije skozi moja usta kot milijon prelestnih metuljev. Vedno znova zmešaš vse v meni, zmešaš mene. Od tega občutka ves svet začne krožiti okrog naju, kot bi bila zadeta. Ta omamen občutek. Odvisna sem.
A ne nosim s seboj verig, ki bi me priklepale nate. Niti pritiskov, s katerimi tvoj duh ne bi mogel več leteti. O navezanosti nobene sledi, le vez, ki se je skozi trenutke stkala v sozvočju najinih neslišnih besed dvorjenja in povezanosti. Kako naj si lastim bitje, ki mi pripada skozi veke, če sem sama le svoja?
Ne morem si ga lastiti, zapustiti ga tudi ne zmorem, saj je ves čas v meni. Včasih se zdi, kot bi želel raztrgati mojo drobovino in pobegniti, kot bi se z močnimi rokami oklepal mojega vratu in me dušil, spet drugič mi ne da miru, ko hodim po brezpotjih izgubljenega časa lastnih misli in me prikliče k sebi. Ne morem se mu upreti. Takrat se zazrem vase in se mu pustim božati, objemati in ljubkovati. Dovolim mu, da se z vrhom nosu sprehaja za mojimi ušesi, dovolim si čutiti njegov topel lepljiv dah, kar vznemiri milijone mojih prelestnih metuljev, ki se takoj odzovejo in začnejo prhutati s krili na notranji strani mojih stegen. Včasih meji na sladko bolečino, na nevihtne noči Kolumbovega plutja čez ocean, v odkrivanje novih, še neodkritih delčkov naju.
Najino sobivanje se ne oprijema datumskih mej ali časovnih preprek. Skupaj z najinim izmenjujočim se dihanjem se čas ustavi. In če bi zunanji opazovalec pripomnil, da je skupni ozon praznično obarvan, mu prikimam. Midva sva utelešena častilca ‘najinološke’ ljubezni, ki pripada le nama.

foto: Sandra Požun
foto: Sandra Požun

Besedilo je nastalo kmalu po tem, ko sva si s Sandro Pužun –  čigar so vse fotografije – s kratkimi komentarji dopisovali in nadaljevali kratko zgodbo o prebujeni ženski. Podobe nam ponujajo izraziti tisto, česar besede nikoli ne bodo zmogle, sicer pa sva z realizmom opasanimi stavki, odstrinjali s strastjo pomešano lucidno stojo na dveh nogah, ki je ženstveno in odprtega duha bruhala svoja občutja. Takrat nisva vedeli, kam naju bo dopisovanje pripeljalo, danes pa si obe upava trditi, da sva pristali v objemu, ki bi ga moral izkusiti vsak izmed nas.

1 thought on “Ljubezen na dveh nogah”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI