mavrična-stoje2
foto: Marjan Laznik

 

Če sem bila sama privzgojena v krščanskem duhu in sem se skozi zadnja leta prelevila v poslušanje lastnega srca, potem moram priznati, da istospolnih ljubezni, ki želijo biti okronane z zakonom, pozdravljam odprtih rok. Zato me mavrično obarvane profilne fotografije vedno znova opomnijo, da demokratičnih sprememb v ZDA na področju istospolne (kako neposrečena besedna zveza) ljubezni ne gre spregledati in več kot očitno nosijo ogromno težo.
Še najbolj sem občutila, kako zelo ne spadam v to ‘normalno’ družbo (tako pravijo mnogi), ko sem rodila svojo posebno drugorojenko. Če se vsi v porodnišnici veselijo ob rojstvu otroka, vnuka ali nečaka, potem sem jaz jokala. Ko so otroci kasneje vsak v svojem tempu shodil, potem sem jaz prvo leto trepetala za življenjem svoje deklice. Jamrajoče mamice okrog dojenja, dodajanja kašaste hrane in drugega, sem stežka gledala v svoji družbi, saj sem sama dodajala to in ono zdravilo ter pazila na vsak njen dih. Zaradi vsega naštetega razumem starše otrok, ki jim lastni otroci naposled zaupajo, da ljubijo osebe prav takšnega spola kot oni sami, ne da bi se za vse to odločili sami.
Tudi sama se nisem v v osnovni šoli odločila, da mi je bil všeč nek sošolec in ne sošolka, ki je sedela poleg mene. Koliko neprespanih noči je za njimi v tistem prvem raziskovanju, predvsem pa spoznavanju, da ima družba v kateri živijo povsem drugačne norme? Če danes negodujemo nad internetom in otroško uporabo interneta, potem vam pravim, da mnogi prav tam ugotovijo, da niso povsem sami. Da je zunaj mnogo takih, ki ljubijo tako, kot jim veleva srce.
Tudi sama sem si oddahnila, ko sem spoznala mnoge otroke, predvsem pa starše otrok, s katerimi si delimo isto usodo življenja z dodatnim trinajstim kromosomom. Lažje sem zadihala, se pozanimala to in ono, saj so ljudje v belem le zmajevali z glavo in niso vedeli ne kako, ne kaj, ker sem rodila tako redkega, preredkega otroka, ki bi mu statistika lahko omogočila kaj bolj oprijemljivega. Sprva za starše ljubezni brez spola pojavi morebiti šok, na samem solze, ker otroci ne bodo izpolnili njihovega (ne svojega) načrta za življenje, ampak kasneje pa pričakujem ponos. Tak, ki jim bo pomagal pri vseh čudnih pogledih omenjene družbe.
Sama predlagam podporno skupino, pa ne za te ljube duše, ki želijo le ljubiti, ne glede na spol in pričakujejo, da jim nekdo ljubezen tudi vrača, ne glede na veroizpoved. Ampak za starše, čigar otroci gredo svojo pot in so se pač rodili takšni kot so. Ker se morebiti ne bodo mogli hvaliti z ducat vnuki pred sosedo iz prvega nadstropja in si bodo morali vsake toliko izmisliti kak drug izgovor, zakaj za boga sin še vedno nima dekleta. Koliko poguma potrebuješ, da drugim poveš resnico? Morda toliko, kot priznanje starša otroka s posebnimi potrebami, da ima pravzaprav zelo prizadetega otroka iz katerega z očmi zunanjega sveta ne bo prav nič? Kdaj boste povabili partnerja prav tega sina na skupno večerjo ali morsko dopustovanje?
Če gledam iz svojega zornega kota, bi si morali vsi posebni in drugačni otroci izbrati izredno ponosne, stabilne in odprte starše. Takšne, ki so kot gora, na katero se lahko naslonijo ob vseh mogočih zdravstvenih viharjih, drugih posebnosti, predvsem ob vsem tem, ko preprosto v okvir normalnosti ne sedejo. Od kod izvira strah družbe pred drugačnostjo mi ni povsem jasno, opažam pa, da so mi vsi, ki ljubijo in jih mimoidoči človek gleda zviška, postrani ali s prezirom pravzaprav zelo blizu. Vsi si delimo prav isto usodo nehotenega kljubovanja.
Čas je, da pogledamo čez ocean v ZDA, kjer je poroka med istospolnimi partnerji ustavna pravica, in spregledamo dejstvo, da bi se Teksas ob tem najraje odcepil. Sami bi tako radi imeli to, kar imajo sosedje in bili deležni tega, kar vidimo po televiziji in morda je v naši demokratični (tako pravijo) državi čas, da naredimo korak naprej in omogočimo življenje po meri slehernega človeka. Pa četudi le za dva mišja koraka. Saj če kdo vpraša mene, ljubezen ne ljubi glede na spol, temveč srce, ki utripa v človeku samem.

Besedilo je bilo objavljeno na internetnih straneh Večera (29. 9. 2015).

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI