img_4953
foto: Petra Greiner

Bolj kot dejstvo, da sem med praznike padla utrujena, ker je drugorojenka za finiš zbolela, me je v srce zabodlo dejstvo, da fotografiramo in na spletnih omrežjih delimo le ambientalno dovršene stvari ali dizajnersko oporečne reči. Ob svojih neuglašenih živcih, zagledam še fotografijo iz spleta, ki jo je nekdo le obrezal in si jo prilastil. Primerjavo sem na tviterju morala celo deliti. Povejte, smo čisto zblazneli v želji, po čim večjemu številu všečkov in prebijanju, na neki meni neznani lestvici visoko navzgor?

Tako sem bila prepričana, da se čez praznike ne bom prebila. Še več, v mislih sem že nizala dokončno zaprtje lastnih ‘polkn’, strmela v počen film in videla enosobno posteljo na psihiatriji. Potem pa nas na predvečer božiča, pričaka tašča, prijetni mladiči s strani moje primožene družine in dedi, v svoji razvlečeni trenirki. Najprej sem lahko v predsobi z njim podebatirala o vsem, kar me je ob koncu leta ožulilo, nato pa sem zakrajevala na svojem delu kavča in se počutila, kot da otrok sploh ne bi imela. Hodeča dva sta animirali teti in oba strica, ležeča pa je mirno spala v spodnjem nadstropju pri babici (pra). Ko sem gledala simpatično taščino smreko, ki sta jo okrasila moja otroka, medtem, ko sem tastu lahko ‘jokala’ na rami, sem zazrla v tiste navadne okenske lučke. Pomislila  sem, da tega pogleda res ne morem deliti na instagramu. Preprosto se ne poda v vso tisto estetiko. Ni bilo dovolj skandinavsko, premalo leseno in bilo je preveč kričeče. Vse to sem posnela in delila misleč, da se mi že povsem blede.  Kam je šla vsa in edino potrebna preprostost? Kje smo izgubili preprosta snidenja s širšo in edino družino? In kako je lahko puščoba zapovedanih trendov preglasila tisto, kar imajo drugi ljudje. Tudi taki, ki imajo lastne telefone, le za klice. Prihodnji dan, smo se le presedli na stole mojih staršev in zakurili kamin za hrano, ne le toploto in prijetno druženje s preostalimi akterji le še zaokrožili. Naporno ni bilo niti na 30. dan, ko je praznovala naša Kraljica Zofica. O občutku tople hvaležnosti za vse to, preprosto ne bom razpredala. Spremembe o počutju tik pred začetkom in nato ob koncu praznikov, ne mislim evalvirati. Bom pa zapisala, da sem na domačem kavču, najprej ob otrocih, nato le še ob možu, prijetno mrmrala. Za konec sem celo zapela skupaj z Plestenjakom. Povejte mu, da me je prijetno presenetil in da mi je žal, da me v Križankah ni bilo. Čutilo se je odlično razpoloženje. Zašepetajte mu, da imam majski datum našega koncerta že rezerviran in da je celo dobrodošel.

Ampak po vsem tem, ko celo dobro pomislim, najdem za vse dobro naposled krivca. In to je ona, ki me je objela tik pred vstopom v hišo. Ta, ki je rekla, da se očitno moje lepe navade objemanja poznajo tudi na njej. Draga mati mojega moža, katere fotografijo čisto navadno okrašeno smreke, nisem delila na nobenen omrežju.

1 thought on “Mar šteje le fotografija, ne občutki?”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI