foto: Marko Samec
foto: Marko Samec

Moja silna želja vstopiti v svet dokumentarcev in spoznati mojstrovino montažerskega dela je trčila ob Ajdo in Marka. Spominjam se, da sem ju ocenila kot metroseksualni  dvojec v obeh spolih in bila prestrašena, ko sta želela mojo domačo temo posneti prav z menoj. Na hitro smo se dogovorili, da bomo snemali v dveh možnih dopoldnevih, v katerih se na koncu jaz le živela svoje življenje. Klic na začetku mednarodno nagrajenega dokumentarca, ki je doživel več kot 26.000 ogledov in prebudil mnogo src in zasejal še več upanja prav tako ni bil zrežiran in deklica, ki se je rodila prijateljici moje prijateljici je svet zapustila kaj kmalu. In da, imela je sila redek sindrom. Moja mama stanovanja ne zapušča več, s pediatrinjo smo od tistega trenutka še bolj povezani in Sofia ima danes pet let in pet mesecev, ter ima še vedno rada tople nogice in klasično glasbo. Zgoraj omenjeni dvojec je s svojo čutnostjo naredil mojstrovino ob kateri se moje oči vedno znova orosijo. Prikazala sta mojo resničnost na način, ki ga jaz nisem videla in iz patetične zgodbe z grozljivimi nijansami realizma, kruti usodi pokazala ljubezni polno življenje. Moje spoštovanje je neizmerno in veseli me, da sta ljubezni, ki sem ju med njima čutila že tistega davnega leta naposled dala na plano in ji omogočila, da poleti.

Kakšen je bil vajin prvi vtis na Sofio, potem ko sta se na delavnici odločila, da bosta skupaj z mano zajela tematiko posebnega otroka?
A: Strašljiv. Strašljiv je bil občutek nepoznavanja področja otrok s posebnimi potrebami, s trisomijo trinajst sem se prvič srečala, in nepoznavanje družine Grainer. Strašljivo se je bilo lotiti snemanja. V glavi so me preganjala vprašanja: kako se bomo znašli z družino in družinskimi člani, koliko svobode nama boš dala, koliko boš dovolila pokazati, kako bova čim manj opazna, kako zajeti in predstaviti Sofio, ki se ne zaveda okolice. Sofio sem sprva opazovala z distance. Opazovala sem njo in kako so se drugi obnašajo do nje. V roza majčki in mavričnih nogavicah se je premetavala po svoji blazini in bila večino časa v svojem svetu iz katerega je istopila ob fizični prisotnosti sestrice, bratca ali Petre. Kljub njeni “odsotnosti” vidiš, da se v njej skriva iskrica. Deklica, ki uživa na hrbtu, z radovednim pogledom v strop in z nogico v ustih.
M: Trema, strah in odgovornost. Nikoli prej nisem preživel dlje časa z osebo s posebnimi potrebami in imel sem tremo, kako se bom s tem soočil, kako bom reagiral v interakciji z nekom, ki je “poseben”. Nisem niti vedel kakšna je Sofia, kakšne so njene posebne potrebe, zato me je bilo še toliko bolj strah stopiti v neznano območje. Hkrati pa sem čutil veliko odgovornost do vaše družine in predstavitve tematike življenja z otrokom, ki ima posebne potrebe. Strah neznanega in vidik družbene odgovornosti v tej tematiki sta bila velik izziv in posledično razlog za odločitev o tem kakšen film želiva z Ajdo delati.

foto: Ajda Račečič
foto: Ajda Račečič

Če sem jaz pripravila samo ogrodje zgodbe, kaj sta želela vidva prikazati gledalcu, ki takšnega otroka še ni srečal?
A: Želela sva predstaviti čim bolj realno sliko življenja posebnega otroka in življenja s posebnim otrokom. Želela sva prikazati, da Sofia živi normalno življenje otroka kot je le možno. Da je Sofia – kljub svoji bolezni, nezmožnosti govora, hoje, zaznavanja okolice – človek. Človek, ki ne želi le vegetirati in se sproščati na svoji blazini, na kateri sicer zelo uživa. Da želi izkusiti svet, želi iti na sprehod, se gugati na gugalnici. Si želi objemov svoje mame, si želi pozornosti, si želi igre s sestrico in bratcem. Da se je vredno potruditi zanjo in ji ponuditi polno življenje. Med snemanjem pa sva zelo začutila tudi tebe, Petra. Izjemno mamo, ženo in osebo, ki žari s pozitivno energijo. Ki skrbi za tri iskrive in navihane otroke. Poskrbi za vse, čeprav si vsak želi nekaj svojega. Si nadvse močna ženska. Aktivistka in ambasadorka tisomije trinajst v Sloveniji. Želela sva predstaviti tudi tvojo zgodbo. Kako je živeti z otrokom, ki ima trisomijo trinajst, kako se spopadaš z nalogami, ki ti jih nalaga življenje in kako ostajaš tako močna ter prizemljena. Svetu sva želela predati zgodbo o mami brez prestanka, ki izžareva neskončno energijo. O neizmirni ljubezni in o Sofiji, ki premika tako zdravstvene kot človeške meje in o tem, da nikoli ne obupamo.
M: V prvi vrsti me je zanimalo kakšno je življenje družine v kateri ima član te družine drugačne potrebe kot običajen človek. Kako poteka običajen dan in kakšni so tisti malo bolj dolgoročni izzivi. Kako se soočamo z življenjem in ali gledamo nanj kako drugače kot kadar smo v situaciji, ko nam največji problem v življenju predstavlja izpraznjena baterija telefona ali pa slabo vreme. Želel sem si, da bi ustvarili film, ki bo gledalcu sporočil dve stvari, ki sem ju tudi sam med nastajanjem filma najbolj čutil. Prvič, da ima Sofia kot punčka s posebnimi potrebami poleg posebnih tudi čisto običajne potrebe, in da kot vsak običajen človek zahteva pozornost ter daje in prejema ljubezen. Drug motiv pri filmu pa je bil gledalcu reflektira njegovo lastno življenje. Da moramo bolj ceniti kar imamo in iz tega narediti največ. Problemi, ki jih imamo, bi lahko vedno bili še večji. Imamo eno življenje in od nas samih je odvisno, ali si ga bomo naredili temnega ali svetlega. Ti, Petra, si odličen primer tega in želel sem si, da bo vtis, ki si ga tozadevno pustila na meni, dosegel tudi gledalca filma.

foto: Marko Samec
foto: Marko Samec

Kdo je za vaju ključni lik. Sofia ali Sinja?
A: Sinja. Zaradi svoje razigrane osebnosti, neskončne domišljije in odnosa do Sofie. Skozi njo vidimo Sofio v drugih dimenzijah. Sinja je neustavljiva, polna življenja in filmu doda iskreno otroško naivnost in čarobnost.
M: Na začetku je bila Sofia, ob snemanju je zelo v ospredje stopila Sinja, ampak na koncu je zame ključna Petra. Name si naredila zelo velik vtis s tem, kako si se soočila z življenjsko izkušnjo, ki ti je prišla nepričakovano na pot. Namesto, da si podlegla tej izkušnji, ti je dala samo še dodatna krila na katerih gradiš nove zgodbe, ki dajejo moč tudi drugim. To je tisti najboljši rezultat, ko iz dane situacije naredimo največ.

Kakšna je vajina izkušnja doživetega ob spremljanju naše družine.
A: Sprva sem vašo družno spremljala s polno mešanih občutkov. Bilo je zelo veliko dogajanja in divjanja, ni bilo trenutka oddiha. V moji glavi je bilo kaotično. Spremljala sem vse člane družine, kaj počnejo in kaj govorijo. Ko sprejemaš vse informacije in dogajanje je glava polna. Mislila sem si: “Petra dobra si, da zmoreš vse to.” Sedaj sem se navadila na šviganje in radoživost. Nisem pa vas še spoznala v celoti, v dinamiki z glavo družine. Tega se že veselim.
M: Na začetku sem na vas gledal kot na družino, ki jo v glavnem okoliščina otroka s posebnimi potrebami dela posebne. Ko sem vas spoznal malo bolje, ste posebni zaradi vse drugega bolj. Sinja s svojo zgovornostjo in igrivostjo, ti s svojo nadpovprečno aktivnostjo in neustrašnostjo, Sašo s svojo pokončnostjo in iskrenostjo. Se pa že tudi veselim, da se v prihodnje še bolje spoznamo.

foto: Marko Samec
foto: Marko Samec

Na katerem projektu delata ta hip?
A: Delava na predstavitvenem filmu mobilne aplikacije za ameriški trg in video produkcijo slovenskih startup finalistov, ki so vsako leto predstavljeni na konferenci Podim v Mariboru. V nastajanju so tudi trije dokumentarni filmi. Marca sem začela še z osebnim projektom Second Layer, ki je modni in lifestyle blog v katerem neizmerno uživam. Kadar ostane še kaj časa, pa se poskušam posvetiti pisanju magistrske naloge.
M: Od dizajna do fotografije, od bloganja do filmov. Na primer eden izmed trenutnih v delu je dokumentarni film o Adamu Bicskeyu, glasbenem virtuozu, ki se je preselil iz Budimpešte v Šmarje pri Jelšah. Bil je glasbeni genij, med drugim je igral tudi na dvoru angleške kraljice, zanimivo pri njegovem življenju pa je bilo, da nikoli ni lovil slave. Igral je iz strasti do glasbe, svoje znanje pa je nesebično in z ljubeznijo prenašal na mlade generacije. In to je tisto, kar ga je osrečevalo. Njegova zgodba sporoča, da sreče v življenju ne prinaša denar in slava, ampak da počnemo tisto, kar nam prinaša veselje in nasmeh na obraz.

Kakšne so vajine delovne sanje v prihodnosti?
A: Moje sanje so z Markom razvijati studio Samino. Producirati dokumentarne filme, pisati blog Second Layer, pisati blog za Samino. Delati projekte, ki me navdihujejo, ki me izpolnjujejo in ob katerih spoznavaš izjemne ljudi. Projekte, ki jih brez napora delam cele noči, ki jih navdušeno razvijam in me osrečujejo.
M: Želim si, da bi lahko še več časa posvetil eksperimentalnim projektom in dokumentarnim filmom. V dokumentarcih vidim poslanstvo izpolnjevanja potencialov. Za razliko od igranih, ki so namenjeni predvsem zabavi, dokumentarni film ponudi gledalcu pogled skozi novo perpsektivo in priložnost, da udejani svoje potenciale in spremeni svet na bolje. Bodisi svet v globalnem smislu, ali pa svoj individualni svet.

foto: Marko Samec
foto: Marko Samec

Dokumentarni film Sofia 13 na Vimeo.
Sinjini posnetki, ki so nastali med samim snemanjem so tukaj.

Marko Samec in Ajda Račeči delujeta na mnogih področjih preko skupnega ‘otroka’ Samino.
In Ajda kraljuje na svojem blogu Second layer.

 

 

1 thought on “Moč dokumentarnega filma je kot obliž na mnoge rane”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI