foto: Doris Markač

Počitnice se iztekajo in nekateri mulci že pošteno pogrešajo šolo, čeprav vam tega zlepa ne bodo priznali. Nekaj otrok pa že ob sami misli na šolo preplavi nelagodje. Prav tako njihove starše. Lanina mama se dobro spomni, da je sedemletnica vsako nedeljo zvečer tožila o bolečinah v trebuhu. Obisk zdravnika ni pokazal telesnih težav. V šoli se je ves čas počutila grozno, a ne ve točno povedati zakaj.
Matej je zamudil večino prvih ur, da se je izognil pogovarjanju s sošolci. Med odmori se je zatekal v knjižnico. Manjkal je tudi pri ustnih preverjanjih znanja in na športnih dnevih. Prepričan je, da ga vsi sovražijo in mislijo, da je neumen.
Neja je mami zvečer zagotovila, da jutri pa res gre v šolo. Zjutraj se je odhodu upirala s tožbami o glavobolu, kričanjem in izbruhom togote, ki je trajal, dokler mama ni popustila in ji dovolila, da je z njo doma. Če je le prišla do šole, pa je tam tožila o bolečinah, dokler učiteljica ni poklicala mame, da pride po njo.
Roku se šola ne zdi nič težka, samo zelo dolgočasna, zato je med poukom igral biljard v mestu ali doma Minecraft.
Opisani primeri kažejo, da se starši otrok, ki odklanjajo šolo spopadajo z različnimi oblikami vedenja otrok: pri nekaterih gre za »špricanje«, ki ga mladostnik prikriva, z malo ali nič strahu pred šolo, z zmanjšanim interesom in motivacijo, večja je verjetnost prestopniškega vedenja. V ozadju odklanjanja šole je lahko tudi huda čustvena stiska. Takrat ste starši z izostanki seznanjeni, saj vas otrok prosi, če lahko ostane doma in na primer opravi tudi potrebno delo za šolo. Če je vaš otrok glede šole tesnoben oz. anksiozen, se lahko počutite kot njegov talec, saj od vas zahteva neprestana zagotovila, pomiritve, izogibanja in odlašanja obveznosti. Vsi otroci občasno občutijo strahove in fobije v določeni fazi razvoja (strah pred ločitvijo, temo, pošastmi…), kar je popolnoma normalen del odraščanja. Ko pa postanejo za otroka problem in ga resno ovirajo doma in v šoli, je potrebno poiskati strokovno pomoč. Nekateri starši anksioznih otrok so pogosteje sami anksiozni in lahko nehote krepijo otrokove neučinkovite strategije spoprijemanja, jih poskušajo pretirano nadzorovati in so pretirano zaščitniški, zato bo strokovna pomoč lahko pomagala tudi njim.
Psiholog C.A. Kearney govori o odklanjanju šole, ki se pri otrocih in mladostnikih kaže kot odklanjanje obiskovanja šole in/ali težave s tem, da ostanejo v šoli cel dan. Pri otroku ali mladostniku lahko opazimo, da v šolo sploh ne pride, v šolo pride, vendar tekom pouka šolo predčasno zapusti, gre v šolo, vendar ima ob odhodu v šolo vedenjske težave (izbruhe jeze, joka, trme…) ali pa je zanj obiskovanje šole povezano z neobičajnim stresom ter prosi starše ali sorojence, naj ga v šolo nikar ne silijo. Pojavlja se pri 5 do 28 odstotkih otrok in mladostnikov, v enaki meri ne glede na spol in starost, najpogostejše pa je tik pred obdobjem mladostništva in med njim. Otroci in mladostniki odklanjajo šolo zaradi enega ali več naslednjih razlogov:
Izogibanje dražljajem ali situacijam v šoli, ki izzovejo negativne občutke
Izogibanje neprijetnim socialnim in ocenjevalnim situacijam
Pridobivanje pozornosti staršev ali pomembnih drugih
Pridobivanje otipljivih nagrad izven šole
Prva dva razloga se sta si podobna v tem, da se otrok želi izogniti nečemu negativnemu v šoli, na primer neprijetnim prostorom, ljudem ali ocenjevanju s strani drugih. Pri tretjem in četrtem razlogu otrok pridobi nekaj pozitivnega za sebe izven šole, na primer mlajši otrok dodatno pozornost staršev, mladostniki pa bodo morda raje doma sami in igrali igre na računalniku ali pohajkovali po mestu.
Če starši in šola ne ukrepajo, se lahko težave okrepijo in kot posledica se pojavi upad šolskega uspeha, odtujitev od vrstnikov, več konfliktov v družini, tudi pravne posledice. A kaj lahko naredite? V primerih, ko vas otrok pogosto prosi, da bi lahko ostal doma, a še vedno hodi v šolo, se je z njim najprej potrebno pogovoriti. Izberite primeren čas, globoko vdihnite, saj je izrednega pomena, da v pogovoru ostanete mirni. Navedite dejstva in izrazite skrb zaradi njegovega vedenja, aktivno poslušajte in poskušajte razumeti njegovo zgodbo, predvsem misli in občutja v konkretnih situacijah. Ne dajajte vrednostnih sodb in pridig. Ko razumete njegovo zgodbo, bo verjetno naslednji korak pogovor z učiteljem. Posebej če gre za dejanske nevarnosti v šoli, kot je medvrstniško nasilje. V tem primeru je potrebno najprej pristopiti k reševanju osnovnega problema (ki ga otrok nikakor ne zmore rešiti sam). Če se pri otroku pojavljajo pritožbe zaradi bolečin ali druge težave z zdravjem, je potreben tudi pregled pri zdravniku, da se izključi morebitna telesna simptomatika. Če gre za intenzivnejše in dalj časa trajajoče težave, se bo v reševanje problema vključila tudi šolska svetovalna služba. Na timskem sestanku se lažje odgovori na vprašanje, kaj je v resnici problem in naredi načrt za njegovo reševanje. Glavni cilj pomoči je zagotovo, da se otrok vrne v šolo oziroma je redno pri pouku. Do tega je pogosto več vmesnih ciljev, na primer v primeru anksioznosti otroka ne bomo prisilno vključili v šolo, ampak se bo vračal postopoma, po korakih.
V primerih, ko boste skupaj presodili, da je potrebna vključitev zunanjih ustanov, se obrnite na Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše (Maribor, Ljubljana, Koper, Novo mesto) ali zdravstvene domove ter CSD v vaši okolici. Svetovalec bo na osnovi funkcije odklanjanja šole in drugih zbranih informacij skupaj z vami in šolo naredil načrt pomoči. Če otrok odklanja šolo, ker mu povzroča splošen stres, bo pomoč usmerjena k zmanjševanjem telesnih simptomov in izogibanja šoli. Če se izogiba socialnim ali ocenjevalnim situacijam, bo poudarek na vzpostavljanju socialnih veščin, veščin spoprijemanja in na zmanjševanju morebitne socialne anksioznosti. Če se vaš otrok šole izogiba, da bi si pridobil pozornost pomembnih drugih, bo glavna skrb namenjena izboljšanju starševske komunikacije in metod discipliniranja ter vzpostavljanju rutine. Če pa iz šole izostaja zaradi tega, ker je drugje preprosto bolj zabavno, potem je potrebno izboljšati sposobnosti celotne družine za reševanje problemov, soočanja s konflikti ter povečati/zmanjšati nagrade za (ne)obiskovanje šole. K uspehu pripomore stalna in odprta komunikacija med otrokom, starši, šolo in zunanjo institucijo, za katero se je vredno potruditi in je (po mojih izkušnjah) izjemnega pomena.

 

Mag. Alenka Seršen Fras, Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Maribor

 

1 thought on “Moj otrok noče v šolo”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI