polona2 10406450_10206894989866008_9091829921587517311_n
Najbogatejši čas v prestolnici sem preživela na Ferantovem vrtu. Tam na Gregorčičevi 5, dasiravno danes sedim na istoimenski ulici s številko tri v drugem največjem mestu. Bivanje v prostornem stanovanju z barvitimi ženskami je pustil pečat na mojem življenju. Cankarjev dom je bil dovolj blizu, da sem tekla na delo kot hostesa in poletne noči bi lahko ujela s prosto roko le, v kolikor bi odprla okno sobe, kjer sem spala. Jedilnica je ohranjala naš osrednji prostor in na kuhinjsko mizo so se stekale vse naše zgodbe. Polono sem ob zadnji kuharski knjigi pocukala za rokav in jo pobarala vse mogoče. Navsezadnje sva se gledali nekaj let v različnih barvnih odtenkih, ki obraznih mask niso poznale.

11864788_869116079824640_8741311812702087308_o

Ko sva si delili študentsko stanovanje je bila miza v jedilnici osrednji prostor. Meniš, da tudi hrana spada v osrčje življenja slehernega?
Tista miza v študentskih časih je bila osrčje marsičesa. Na primer igranja Uno kart, Riska, da – v najino dobro – ne naštevam dalje, kaj vse se je znašlo na njej. Jedilnica je ostala osrednji prostor tudi v hiši, v katero sem se pred dobrima dvema letoma preselila z mojo družino. Hrana ni pomembna samo iz vidika preživetja, temveč tudi za to, ker je ob poznem kosilu vsaj pri nas doma tisti čas, ko sedemo skupaj za mizo in se pogovorimo o stvareh, ki smo jih doživeli čez dan. Včasih se to sliši precej bolj idealno kot je v resnici. V resnici se ponavadi dere vsaj eden izmed obeh otrok, vsaj eden izmed treh družinskih članov se zmrduje nad hrano, vsaj eden izmed štirih bi v tistem trenutku raje gledal televizijo kot sedel za mizo. Ampak, morda mi z leti uspe narediti druženja ob kosilu malo bolj sofisticirana.

Se je tvoje kuhanje pred poroko (beri: pred prihodom otrok) kaj spremenilo?
Po poroki se ni nič spremenilo. Mož je hvaležen jedec, po rojstvu otrok pa tudi ne bistveno. Ne postrežem jim ravno z vampi, sicer pa vztrajam, da vse poskusijo. Karli je itak še na kašicah, za katere mi, priznavam, počasi že zmanjkuje idej. Na srečo smo trenutno pri uvajanju piščančjega mesa in teletine, tako da je spet bolj pestro.
12032065_874751685927746_832872637113409126_n
Glede na poplavo kuharskih oddaj je tvoj doprinos namenil veliko sproščenosti in domačnosti. V čem vse se razlikujete (ekipa in sama oddaja) od drugih?
No, to je pa vprašanje, ki so mi ga do zdaj zastavili največkrat. In samo tebi iskreno priznam, da “nimam pojma”. Ne vem, kako so kuharske oddaje snemali sicer v Sloveniji, vem pa, da mi je zelo lepo. Hvaležna se za to izkušnjo, v oddaje sem vložila ves svoj čas, trud, energijo in to je moj prvi projekt, pri katerem sem šla do konca v smislu “takšna sem, vzemi ali pusti”. Vem, da imamo še kar nekaj rezerv, ne dvomim, da bo samo še bolj luštno, predvsem pa zame tudi precej lažje. Ko smo začeli, je bil Karli star 3 mesece in polno dojen. Ko smo nadaljevali je bil star šest mesecev in polno dojen. Če ne bi bilo moje mame, bi si ga najbrž morala zvezati na hrbet in kuhati z njim. Ekipa, s katero delam, je krasna, režiser Peter Bratuša pa človek, ki je najbolj zaslužen za uspeh oddaje in knjige Polona ga žge. Sama sem samo en člen v verigi.

Nasvet za vse gospodinje, ki bi v kuhi rade briljirale (tudi jaz), pa nam to nikakor ne uspeva.
Vse tiste, ki se pritožujejo čez tvojo hrano, obtoži, da niso gurmani in da nimajo razvitega prefinjenega okusa za “haute cuisine”.

polona_ga_zge_NAS_72-450x600
Kdo je Polona Požgan, ko se ugasnejo kamere, mikrofoni in zapustiš tudi kuhinjo?
Še vedno je taka kot pred kamerami, samo govori malo manj, pa zgleda malo slabše. Umetne trepalnice delajo čuda. Predvsem je mama, ki obožuje svoja otroka in ki konstantno balansira med časom za družino in časom za delo, je tudi sitna žena, ki možu teži, zakaj po celi bajti ležijo kabli, trzalice in prazne pločevinke piva, je hčerka, ki je neznansko hvaležna, da sta starša zdrava in da sta jo vzgojila v osebo, ki zna biti tudi usekana. V zadnjem času bi se Polona sicer dostikrat z veseljem zakopala v kakšno luknjo, ker jo je včasih sram, v kakšni državi živi, ampak, to je že druga zgodba, ne?

V kolikor bi želel Polonino knjigo s posvetilom zase, dvigni roko, nogo ali kuhalnico. Žreb sledi kar v sredo zjutraj. V sredo pa Alfa Samica ob 20h v KGBju, Maribor.

18 komentarjev na prispevek “Moja cimra Polona ga žge”

  1. Ne vem, kdaj vstajaš in žrebaš:). Meni so stvari malce pobegnile, a Polona je zame enostavno popolna!
    Za vsak slučaj… če se še da… Dvignem roko.
    Pozdravčki!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI