letovanje Punat 2018

Sedim, misli mi uhajajo nazaj, daleč nazaj, ko sem začela delati. Minilo je štirideset let. Sedaj ko imam največ izkušenj, polna energije, pa se je moja poklicna pot končala. Poskušam izraziti vsaj nekaj, s čimer bi lahko opisala mojih štirideset let dela kot vzgojiteljica in defektologinja. Delo z otroki mi je bilo vedno izziv. Že kot osnovnošolka sem pazila otroke, kasneje pa se je moja poklicna pot začela v vrtcu. Trinajst let sem delala kot vzgojiteljica. Delo mi je bilo všeč, vendar sem hotela delati z otroki s posebnimi potrebami. Končala sem tudi študij defektologinje in moja pot se je pričela .
»In sem se našla«
Našla sem delo, ki sem si ga želela. Delala sem z ljubeznijo, hkrati pa sem bila lahko tudi ustvarjalna, povrh vsega pa me je delo bogatilo. Ugotovila sem, da se moram spremeniti sama, če želim biti pri svojem delu srečna. Res se je začela moja nova, čisto drugačna pot. Pot na kateri sem ob uporabnikih sama dozorevala, spremenila vrednote. Vedno bolj sem se začela zavedati, da me delo osrečuje. Res ni bilo vedno vse enostavno, zato pa je bilo bogato, polno novih izkušenj in izzivov. To pa potrebujemo na poti osebne rasti.
Kako malo je bilo potrebno, da sem nekoga osrečila. Ni bilo potrebno bogastvo v smislu dobrin. Bogastvo je bil nasmeh na obrazih, iskre v očeh, dotik ali masaža. Veliko sem prepevala. Vem, koliko je pomenila posameznikom glasba. Glasba, telesna bližina, lepa beseda in nasmeh je bilo velikokrat dovolj , da sem začutila hvaležnost v njihovih pogledih. Pa nisem osrečila jaz samo njih. Ta sreča se je širila tudi name.
Mislim, da je bilo zelo pomembno, da sem delala na več področjih. Moja delovna področja so bila zelo pestra. Tako sem morala slediti vedno novim izzivom. Nazadnje sem delala v Dnevnem centru v Mariboru.
Nikoli ne bom pozabila teh nekaj let. Zadnja leta pred upokojitvijo sem bila zelo srečna, veliko sem se naučila in tudi veliko sem lahko dajala, saj so bile moje izkušnje iz leta v leto bogatejše.
TODA VSE SE ENKRAT KONČA. Toda moje izkušnje še vedno delim kot prostovoljka, ostali čas pa preživljam s svojimi vnuki.
Pravzaprav pa sem imela srečo. Opravljala sem čudovit poklic. Sleherni uporabnik pa ima prostor v majhnem predalčku mojega srca. Ostali so spomini, ki bodo ostali za vedno.

Vera Resnik, prof. def.

ata Darko Dobnik in mladi mož Jernej z Vero in Sofio

1 thought on “Mojih štirideset let”

  1. Vera, pogrešali vas bodo. Sem prepričana, da vas že. A vendar… vse ima svoj čas.
    Uživajte svoje dni in sedanje poti.

    1

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI