foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj

Kakšno je življenje ob kronično bolnem otroku vedo le redki izbranci. Šele krajša bolezenska stanja ob povsem normalnem otroku, ki trajajo nekaj dni te spomnijo, kako naravno je to slednje in nenaravno naporno tisto, kar doživljamo starši posebnih otrok.
Redko jamram, veliko se smejem, ampak, ko me je dolgo pričakovan september pričakal s Sofiinim mavcem in ne s samotnimi dopoldnevi, sem pomislila če morda vsega le NE zmorem. Človek bi pričakoval utrjene živce skozi čas, maratonsko kondicijo skozi valovanje in večni nasmeh. Že tako ali tako se čudim , ko mi rečejo ‘kako žariš’, jaz pa nosim težke kilograme, ki so se nabrali skozi dan. Skupnih pet intenzivnih tednov, ko je mavec nosil omenjene dodatne kilograme in so mi brez njega povedali, da se gospa S. ne more vrnit v vrtec pred končanim zdravljenjem, čeprav je brez mavca, me je malodane sesulo.  Vso spoštovanje vzgojiteljicam, ki jo imajo rade iz srca, zahvala kolegicam, ki delajo z našimi otroki, pa vendar so me besede ‘morate nas razumeti’ povsem potrle.  Medtem, ko vse to počnem že slabe štiri leta, se prilagajam, učim, vstajam sleherno noč…me je ta stavek zmotil. Skupaj s tistim, da je tudi njih strah, ker je junija imela tak epileptični napad, da je nehala dihat. Da, pišem in ponavljam: tudi mene je strah. Tudi mene ni nihče pripravil na rojstvo tega otroka, bil ob meni, kot sem ostala popolnoma sama in iskal rešitve namesto mene. Očitki izza hrbta, da sem postala buldožer odkar se sprehajam s svojo ljubo Sofio in ko gledam vsake toliko smrti v oči, se me skorajda ne dotaknejo več. Postaneš morebiti otopel buldožer? So moje zaloge  že na minimalcu? Kaj se sploh dogaja z žensko dušo, medtem, ko ne razmišlja o strahu, ne poskuša niti razumet, ker ji je vse jasno? Kdo tukaj pravzaprav potrebuje počitnice?
Rdeči balon sem ji zavezala za šalo in meni v uteho. Da bi ji bilo lažje in meni, ko dvigujem dodatnih in nekaj nepotrebnih kilogramov več. Ker vem, da bo bolje in ker moram ponovno stisniti zobe, potem pa bo minilo.

Vedno povem za nazaj, ko je vsega konec. Umiranje, mavec…Ne morem pisati z bolečino na prstih in  kolovratiti z razočaranjem, ko nosim svojo ljubo na svojih prsih. Priznam, da je otežujoče zavedanje, da samo Ti lahko optimalno poskrbiš za tega otroka, ampak a mi preostane kaj drugega? V zavedanju, da ne zmorem vsega, bom še naprej buldožersko rila naprej!
mavec.sofia

4 komentarjev na prispevek “Morate nas razumeti”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI