2015-08-27 10.03.33

Še nismo dobro zajadrali v poletje, ko se je začelo vprašanje Kam greste na morje? vrstiti na dnevnem redu. Priznam, da smo to leto miselno zamudili vlak, da bi prečesala vse možne variante, ki bi ustrezale številčni družini s posebnim in gibalno oviranim otrokom, zahtevnim možem in nagajivima še dvema otrokoma. Seveda me je iskanje minilo ob spoznanju, da mi preostane skromno bivanje sredi vrveža v najbližjem letovišču morebiti celo še pred državno mejo, kjer bi se morala stiskati med preostalimi plavalci in miriti vse tri svoje otroke. Ne, nisva si vzela mini kredita, oddiha nisva plačala na obroke, temveč smo si prikrojili kar morje v Mariboru. Sredi centra smo vročino lažje prenašali pod roso vode, ki jo je Mariborski vodovod namestil kar ob Kojaku in s tem razveseljeval mimoidoče. Ponujal možnost osvežitve in fotografske spomine za turiste. Že res, da bi izvedba lahko bila natančnejša, predvsem pa inženirsko popolnejša, vendar je dejstvo, da je mesto preplavilo veliko več nasmejanih obrazov, pomembnejše. V parku sem po dolgem času hotela pogugati še našo posebno deklico in ugotovila, da je gugalo zaklenjeno, obvestil, kako do ključa, pa seveda nisem našla. Postavila sem se v vlogo turista, ki semkaj pripelje svojega motorično oviranega otroka in ostane pred sicer obstoječim, edinim, a zaklenjenim igralom. Kavarno sredi parka pogrešamo prav vsi. Razumem skrb za ptice, ampak ta izgovor, ki se vleče skozi mnoga leta, je počasi odveč. Vem za idejo, ki bi čolniče spravila v drugi ribnik. Ta pa v preveč pričakovanem letu EPKj-a, ki je sedaj Maribor 2012 v likvidaciji, kot piše na dnu pozabljene internetne strani, ni našla mesta med preostalim programom, ki je obljubljal veliko.
Resda sem po dveh desetletjih zavila na Mariborski otok, ki omogoča kopanje za 5-člansko družino z otroki za 14 €, po 18 uri pa kopanje le 2 € po glavi. To je dobrodošlo za družine, ki nimajo za gorivo, ki bi jih odpeljalo čez mejo, ali radi ostajajo kar v svojem mestu kot mi. Če nam je trata omogočala hrano in pijačo iz nahrbtnika, vožnjo s toboganom in veselo skakanje bombice, smo se na drugi strani pustili razvajati v Habakuku in mahali čez Dravo, ki kljub eni ladji še vedno ni izkoriščena, prijateljem in sorodnikom v prav tako urejeno in cenovno dostopno Fontano. Vendar, če je moja nevednost o lastniku otoka moteča, bi tja povabila le gostoljubnih potez polno gospodinjo, ki bi lahko naredila iz obstoječega pravi razcvet, ki bi spominjal na stare in dobre čase. Turiste sem gledala ob Florijanovem kipu, kjer so skorajda sleherni večer razveseljevali raznovrstni glasbeniki. Bilo je toplo kot na morju, z dravske strani je zapihalo, skupaj z ljudmi z vseh vetrov smo uživali v starem in, srčno upam, ne povsem odpisanem mestnem jedru. Napise na lokalih, Oddamo in Prodamo, smo vsaj za trenutek spregledali in si mislili, bravo, zasebniki, da ste oživitev mesta vzeli v roke kar sami in se pomnožili, skupaj z mnogokrat omenjeno Poštno ulico, ki ni edina, in Poletjem v mestu med Vetrinjsko in Gosposko ulico, ki to že dolgo ni. Če so mestni veljaki pospremili prvi let v oddaljeni London, predvsem v skrbi za lastno promocijo (oprostite, ampak tako je bilo videti), jih potem ob vseh gradbiščih, na katerih rastejo novi trgovski centri, sprašujem, ali imajo prebivalci našega mesta dovolj debele denarnice, da bodo na naš račun lahko bogateli tuji trgovci? Saj gradbena in druga dovoljenja še vedno dobiš v mestni hiši, kajne? Morda sem od teh temperatur že vročična, ampak menim, da potrebujemo delovna mesta za naše ljudi in kupce, ki bodo kupovali domačo hrano lokalnih pridelovalcev in izdelke poslednjih obrtnikov in podjetji v zasebnem lastništvu. Menim, da se vsi ti ne sprašujejo, kam gremo na morje, ampak kako bi lahko zagotavljali redne plače delavcem, ponudili tak regres, ki bi njihovim družinam omogočil dopustovanje po lastni meri, brez konzerv in starega kruha.
Če smo si v majhnem bazenu pri babici, kar je otrokom več kot zadostovalo, hladili noge čez teden, me je hči, vsemu doživetemu navkljub, vprašala, zakaj jo vsi sprašujejo, kam gremo na morje. Da to vprašanje postavijo otroci, je še razumljivo, ko pa ga nenehno postavljajo odrasli, je neprijetno tisti mami, ki gara za minimalno plačo in se zvečer skrušena sesede na oguljeno zofo, ker morja družini preprosto ne more omogočiti. Oče je morda ostal brez dela, ker je njegov direktor državnega podjetja s svojimi ostrimi šili in obogatenimi kopiti že odbrzel na rop pred očmi javnosti v drugo na škrge dihajoče seveda ne v njegovi lasti, temveč kar naše podjetje.

Po dopustovanju v domačem mestu se sprašujem, mar potrebujemo županjo z majhnimi otroki, da bi se prenekatere stvari celo obrnile v smeri: dajmo, realizirajmo dobro prakso od drugod na domačih tleh. Ali le nekoga, ki premore veliko mero razuma, dobre stare kmečke pameti in le enega zaupanja vrednega svetovalca. Naše mesto bi potrebovalo plavalni tečaj ali za silo vsaj rešilni obroč, ker splavalo, kot kaže, še hitro ne bo, in medtem je vprašanje Kam greste na morje? povsem odveč.

Tekst je bil objavljen na Večerovi strani dne, 24. avgusta 2015.

2 komentarjev na prispevek “Morje v Mariboru”

  1. mislim, da je oddih za marsikoga ravno pravšnji izraz… pa še ta ni vedno primeren. Oddihi so najrazličnejših barv in oblik…in si jih pričaramo ne glede na dan in letni čas. Poletni imajo svoj čar in tako morje kot hribi tudi. Meni je ‘Kam greste na morje? le ena izmed fraz… kot klepet o vremenu. A vendar… lahko zaboli. Prizadene. Se dotakne. V kakšni agoniji za preživetje pa sploh…
    Ja, županjo z majhnimi otroki…in… in…
    Prijeten skok v novo šolsko leto!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI