foto: Jernej Kokol
foto: Jernej Kokol

Če smo letos prvič podelili naj Srčno donacijo Zavoda 13, potem vam moramo razkrit, da se vse skriva v 13 podarjenih knjig s posvetili za otroke našega zavoda, za vse otroke…kot nam je napisal pisec, Ven Jemeršić.  V začetku oktobra smo ga povabili na prijetno kramljanje o vsebini, četudi je zatrdil, da ne mara branja iz lasne knjige, je to vmes spontano tudi storil. Na odličnih fotografijah MP Produkcije lahko ujamete sproščen pogovor, veliko interakcije med publiko in omenjenim moškim, precej kriljenja z rokami, ker se drugače velikih reči ne da niti pripovedovati. In ker zelo radi obdarjamo kot on sam, podarjamo trinajsto knjigo našega zavoda nekomu, ki se bo prebil vse do konca tega vnosa.
Pa nadaljujmo pogovor, ki ga v Salonu uporabnih umetnosti nismo končali:

Kaj je tvoj oče pravzaprav počel z vinilskimi ploščami?
Vinilske plošče? Od plošč je simpatiziral zgolj z vinilkami, katere je ponosno meril v metrih. Nekaj metrov vinilk mi je zapustil, ostale pa ob prihodu digitalizacije prodal neznancu. Imel je tudi fazo, ko je vinilke, kjer so izvajalci igrali komade drugih avtorjev, prebarval v njihovi sredici iz protesta. Nato jih je sčasoma zmetal v park, ki je ležal za našo hišo v Zagrebu. Moj foter je bil svojevrsten človek, ki ni sodil v ta čas in prostor. Zaradi tega nas je tudi dokaj hitro zapustil.

Ali je nastala knjiga zavoljo potrebe po lastnem pisanju ali v želji, da pustiš tvojim otrokom to, kar je pri tvojem očetu ostalo nekje izgubljeno?“
Pišem od zmeraj. Ne veliko. Ampak pišem. Imam to neko potrebo spraviti iz sebe svoje misli in jih deliti z drugimi. Včasih sem zelo produktiven, večinoma pa ne pišem z namenom, da bi to imelo formo pesmi ali kaj podobnega. Verjamem, da je s prihodom Facebook-a veliko misli končalo na mojem zidu. Ampak ves material, ki je v knjigi „Električni Golaž“ pa je nastal analogno, zapisan ročno in prepisan v divjino računalniškega okolja. Kar se tiče zapuščine otrokom se mi zdi bolj pomembno da jim razjasniš svoje življenje, svoja razmišljanja, svoje poglede na situacije na ljudi, na ljubezen, na smrt, na vse… Moji starši so prehitro zapustili ta svet in ni bilo časa, da bi od njih slišal zgodbe, ki so me z leti začele zanimati. Pa ne samo zgodbe, ki so bile prirejene zame, da bi jih lažje razumel. Želel sem slišati resnico. O vsem. Najtemnejše misli, ki jih skrivata. Zdaj ne vem nič. Tudi to ne kako sta se spoznala. Sem nostalgik za temami, ki jih nikoli nisem slišal. Zdi se mi, da se je včasih družina veliko več družila in razmenjavala svoje občutke. Danes živimo večinoma individualistično ne glede na to, da nismo sami. Vsak je priklopljen na svojo realnost, ki jo polni preko usb-kabla.

AT1_4251

Če te poznamo kot očeta 3 ali se obeta tudi številka 4?
Kot majhen sem se videl kot očeta več otrok. Ko prideš v produktivna leta ugotoviš, da je z vsakim sicer težje a slajše. Čeprav vse ima meje razuma. Pri meni se končajo reči s prostorsko mejo. Namreč naslednji bi moral bivati v špajzi, kar se mi zdi, da za prestolonaslednika ne bi bilo primerno. Imam pa že ime zanj, če bo moški bo Anatolij Trocky Jemeršić.

Od kod izhaja tvoja obsedenost z drekom?
Iz riti. Dejstvo je, da bi z malo več truda lahko preživel če bi dihal zgolj svoj prdec. Moj dedek je pravil: „človek je tovarna dreka“. In ima prav. Ko človek pride v leta pa sploh ve, da je zdravo blato pol zdravja. Da se z redno prebavo pohvališ prijateljem. In ko se zavedaš, da je najbrž drisko imel tudi sam kralj popa Michael Jackson, potem veš, da je to ena rdeča nit, ki nas vse povezuje, ne glede na to ali si črn ali bel ali si človek ali žival. Govno je točka v kateri smo vsi enaki. Ne vem če bi to definiral kot obsedenost, prej bi rekel, da svoj kemični proces, ki se nenehno dogaja v meni (prav tako kot psihični) jemljem kot popolnoma naraven, kot del sebe za razliko od mnogih, ki so pripravljeni trditi, da ta smrad, ki jih obdaja ni njihov prdec. Pri prdcu gre za prečudovito zmes iz 59 % nitrogena, 21 % hidrogena, 9 % ogljikovega dioksida, 7 % metana in 4 % kisika. Če dobro razmislim, se stanje po sranju lahko enači stanju po sexu. Postaneš lačen.

AT1_42561
foto: Rene Gomolj

Kako sproščujoče je tvoje iskreno in spontano pisanje o vsem, kar ti pride na pot?
Zagotovo je vsaka verbalna masturbacija sproščujoča. Tudi ta, ko se zaradi konflikta spreš s prodajalko v trgovini in ji zapretiš, da greš direktno na zvezo za potrošnike, čeprav zatem greš zgolj domov in miriš živce z mislijo na druge obveznosti. Kar se tiče spontanosti pa je stvar preprosta… najbolj blizu temu je free jazz. Ko pišem ne razmišljam kaj bom napisal. Primem za pisalo. Dotaknem se papirja in v trenutku ko začnem pisati, misli prevzamejo roko… Dalje ne vem točno kaj se dogaja. Naslednje jutro, ko preberem napisano se mi dozdeva, da je to napisal nekdo drug, kar me nenehno zabava. Jaz se zavedam, da je možno, da imam slab spomin. Ampak na drugi strani mi to omogoča nenehno uživanje v lastnem pisanju. Na pamet bi lahko recitiral zgolj eno pesem. Kar se pa tiče same tematike pa naj rečem, da se v moji glavi nenehno formirajo ideje, razmišljanja, pesmi, knjige, scenariji… včasih se zaradi tega težko preprosto sprostim. Zato prakticiram različne metode meditacije, ki mi dovoljujejo, da moje misli do določene meje pobegnejo v neznano. Tam sem namreč doma.

Na predstavitvi v Salonu si rekel, da imaš rad vse ženske ali to pomeni, da si se pomiril z ženskami ali življenjem samim?
Če se dobro spomniš sem tudi povedal, da gre za univerzalno ljubezen. Rad imam vse ljudi. Ker smo na koncu vsi povezani in tega se pač ne da izogniti. In ker človek še nikamor ni prišel takrat, ko je hkrati stal na svoji nogi, je pač potrebno spremeniti svoj pogled na svet. Ženske so vedno bile moje najboljše prijateljice in zaveznice. Mnoge vidijo v meni nadomestek gay-frienda. Odnosi nasploh ne smejo biti konstrukti časa in prostora, ampak zgolj mimoidoče epizode, ki so lahko gledljive celo sezono ali zgolj do reklamnega bloka.

ppl65271
foto: Marko Pigac

So tvoji prsti izbrali bas ali kitara tebe?
Kitaro sem prijel ker se je kotalila okoli mene od mojega rojstva. Oče je bil kitarist, pevec in komponist, mati pevka, ki se je okusila tudi v mariborski operi, sestra kitaristka… Decibeli so me obdajali že od plenic dalje. Prvo ploščo, ki sem jo posedoval je bila Kraftwerk – Radioactivity, prva plošča, ki sem jo kupil je bil Adam Ant – Kings of the wild frontier. S 14-timi sem imel prvi koncert s skupino ASB (Anti Sluh Band), kjer sem odkril, da so okoli mene sami kitaristi. Na tržišču ni bilo bobnarjev, še manj pa basistov. Ker sem prilagodljiv sem prijel za bas in kitaro prepustil drugim. Igram ga vsak dan. Vse bolj ga čutim. Zadovolji tisto osnovno v meni kar poganja človeka k plesu. Groove. Ponavadi pribijem kakšne disco klasike na ves glas. Otroci plešejo, jaz igram. Neprecenjivo. Čeprav se zavedam, da bi mi znanje klavirja odprlo popolno drug svet.

ppl6615
foto: Marko Pigac

V tej knjigi je zelo malo muzike, si lahko obetamo retrospektivo začinjeno s fotografijami? Verjamem, da je na to temo za povedat veliko zgodb?
Moje življenje je vedno bilo polno ljudi. Poti, ki sem jih prehodil na glasbeni, filmski in privatni poti pa razkrivajo sladke in grenke detajle. To je druga dimenzija, ki jo je treba zapisati v drugačni formi. Že nekaj časa razmišljam o biografiji in jo bom začel pisati takoj, ko spravim iz glave en scenarij, ki je  zapolnil vsa parkirna mesta mojega uporabnega spomina.

Kje se knjiga dobi? Založba Felix, Salon, FB stran, kje še?
Založba Felix je pravi naslov, kjer se knjiga kupi v izvorni obliki. Nepopisana, sveža, namenjena takojšnjem konzumiranju. Če je tam nimajo pocukajte prodajalca, bog ve kaj ima pod pultom. Salon uporabnih umetnosti v Mariboru je ob moji predstavitvi dobil nekaj izvodov, katere sem opremil s posebnimi posvetili. Če vas to pritegne, potem ne vem kaj še čakate. Vsekakor pa lahko knjigo nabavite tudi preko uradne facebook strani, kjer knjiga živi v polnem razcvetu. Najbolj sem vesel pozitivnih mnenj o tem kako je knjiga na nekoga delovala, čeprav mi je čisto vseeno, če je koga pustila ravnodušnega. Všeč so mi fotografije, ki jih ljudje pošiljajo, saj je vsak knjigo vstavil v svoj trenutni prostor, ki ga definira in ovekovečil golaž v elektronskem vesolju. Razmišljam o limitiranih prazničnih izvodih „Električnega Golaža“ v katere bi dal po eno sramno dlako v namene kloniranja.

Namesto konca: Kakšen je Ven Jemeršić, ko nima nobenih življenjskih vlog?
Mrtev!

AT1_4238-EditKer imamo še eno od omenjenih 13 knjig s posvetilom in bi jo želel ti, napiši število otrok, ki jih ima Ven Jemeršič tukaj pod komentarji. V kolikor boš kliknil FB stran veganskega golaža tukaj, ker želiš biti del velike družine imetnikov vedi, da ti lahko spremljanje omenjene strani celo spremeni nazorne življenjske vidike. V vsakem primeru se izplača a za posledice ne odgovarja nihče. Ilustracije njegovih treh otrok ti lahko pomagajo pri aktivnem domišljijskem vključevanju ob prebranih besedah in dopolnjujejo tisto, kar je sam nehote izpustil.
Piši vse do petka do 12h, kot je naša navada. V popoldanskem času izvedemo žreb pod otroško ekipo našega doma.

406 gramsko knjigo, ki jo na vožnji do Ljubljane s prevozi.org preberete v eno smer,  lahko sicer po izjemni ceni 19€ od katerih gre del za Zavod 13, kupite tudi pri nas!

Električni golaž na FBju
Partizanka za profesionalce: http://www.partizanka.com/
Supermarket za vse ostale: www.supermarketproduction.com
IMDB kot kratek pregled: http://www.imdb.com/name/nm0420641/

13 komentarjev na prispevek “Moški, ki se je rodil kot oče”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI