foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj

Šla sva v teater, na prvo borštnikovo predstavo Murmel Murmel, s katero me je kljub slabi volji pred odhodom nasmejalo in omehčalo vseh 11 igralcev. Gospa je pred tem v ihti odhitela pod blok, da so ji speli lase, kot je vidno na instagramski fotki, si nadela rdečo obleko iz otvoritve Nedotakljivih in stopila svoje najljubše zlate čevlje. Gospod v obleki tik pred odhodom začne spraševat zakaj nimam nogavic, češ da je že sveže, jaz pa sem lovila rep poslednjih toplih jesenskih večerov, ki so mi ponujali bose noge. Nato, da so ti zlati vse preveč na mojih stopalih in da imam še mnogo drugih, ki bi jih lahko obula, jaz pa sem hotela prav te, ki jih vse do aprila spravim v toplo škatlo in medtem sanjam o skupnih korakih. Pa lepo vas prosim in prosim predvsem njega. A si je tako zelo težko zapomnit, da sovražim nogavice, da se jim upiram, ne maram občutka na stopalu, ko pa je bosa noga raje v stiku z realnostjo ali se odene v naravni bombaž. Seveda sem svojo vlogo muze sprejela brez sramežljive zadržanosti. Ob rdeči šminki sem zacvetela in kot vidiš je ne snamem več. Kaj hitro sem razumela, ko si rekel, da športne elegance ni in sem v vseh letih svoj slog izpilila ob aktivnosti svojega zavoda do te mere, da bi mi kakšno pesem gotovo še napisal tudi danes, če bi imel več časa. Tako pa berem stare:

…bila je ona, Venera očem!
Sukála, zvijala je sladki bok,
po pesku bril je šum dekliških nog
in zrak krog nje zapredal se v parfem.
Kako je švigala, kako plesala!
V plamene veter ji lase je vel
in jaz sem gledal, sopel in norél
in vedel, da mi je srce speljala.
Ciganka! – Lesk orehove polti,
kot črno popje so oči ji klile,
čez stegna, trebuh potne kaplje lile,
opijala me njena temna kri!
In zjutraj grem, povem, da ljubim jo,
a dejo mi: je šla, je več ne bo.

Davek muze je res velik, ko si nogavice s črto nadenem zadnjič pred skoraj letom dni, ko sva tekla dopoldan na tržnico, kar čez teden. Sama, samcata, ker so otroci bili v vrtcih in šoli. Da nosim črto, sem odkrila šele ob Dravi, da so vijuge strašljive malo više in morebitni pogledi me sploh niso motili. Najlonke, ki jih je nakupil pred leti so na Salonskem koncertu pridno lezle dol, medtem, ko sem jaz vztrajno križala svoji nogi. Ali vse preprosto leze dol ali pa je črna obleka prekratka, sem pomislila. Da bi bila raje  odeta le v obleko, kljub zimi, mu med koncertom nisem prišepnila. Raje sem po njem izjavila, da sem zelo lačna in se nasitila ob rožmarinskem nočnem prigrizku. Spila deci vina in si mislila svoje. Ne ponavljam se rada. Sem to že povedala? Prenosila sem vse najlonke, pa nogavice in žabe…na koncu ob svežih temperaturah odrezala tankim nogavicam kožne barve stopala in jih opremila z bombažnimi zokni. Oprostite prosim moji slovenščini. Moram napisat zokni, ker sicer boste ob nogavicah mislili, nogavice. Bombažne stopalke. Oh, ob tem zavije z očmi. Sploh me ne sme videti v tem. Kako si upam, si misli. Ob tem ne pomaga niti rdeča šminka.

RG2_6469

Polnoč. V barok ovita je prišla,
z odrto kuno, oniksi v laseh;
rdeče petke so ječale v tleh,
med deskami je vleklo iz pekla.
Polomljen angel, lišpana za ples,
v muslin odeta čez apneno polt,
in v žadast kinč varjen čez ljubko golt;
eskort ob Beatrice do nebes…
Pletenka medenjakov na rokah,
in šminkaste konture za posmeh;
vem, žabja svečenica je v gosteh,
le kaj prinaša – milost ali strah?
Potem pa reče: greva, vrtež čaka
in ti mi boš nocoj igral kozaka.

To jesen sem spoznala občutek mnogo denskih zimskih žab, ki božajo nogo. A je to ta naravni bombaž. Kako raste? Kako ga nabirajo? Ta občutek na stopalih pa prija. Samo v Calzedonio hodim. Sila preprosto je, ker kupujem po moško. Te in te po toliko komadov in konec. Pa, da si bom jaz razbijala glavo še s štumfi? Lepo vas prosim. Do njih mi je toliko, kot do žabjih krakov, čeprav se v domači zbirki najdejo dragulji. Pa La perla napisi, kot na spodnjih najlonkah, se me dotakne veliko manj, kot njegova pesnitev Ferdinant ali so v vsakem primeru prekratke, kot žalostna Bilbis med njegovimi verzi. Že drži, da so nekje prsti uglašeni z violino, ki poljubljeno drsijo po svilenem vratu…kot berem v Lirici Toscana, vendar pa v vsem tem času, ko sem muza več ali manj ali celo zelo malo, raste moja naravno muzajoča se nrav tako kipeče, da je sleherni okvir odveč. Že prav, da je prišla nasproti nežna roka, ki mi je odvijala ves balast, kot čebuli in me je pesniška duša podpirala v prvih resnih korakih v čarnih čevljih s peto. Visoko peto, ker sicer pete sploh ni. Dobro je tudi, da je kritika našla odprta ušesa in moška obleka z belo srajco utrdila damsko samozavest. Vendar pa moški plesni čevlji, kot jim pravim sama in so obuti skozi vso leto niso vedno v taktu z volkuljo, ki jo opisuje spodaj.

zokni
Njen hrbet je usločena skomina,
speljana po vijugastih poteh,
njen smeh privit v bakrenastih lučeh
in za očmi rumena zelenina;
njene mečice so bele kokete
v lupini živih kvašenih ostrig,
čez njene gube poplesuje šik
in preko ust vročica cigarete;
na bokih fino sedlo, podloženo,
lepo krojena duša seda vanj,
njen gib je aroganten, zaigran
in njeno nedrje je uglašeno;
njen vonj je pot preplesane noči,
omikane volkulje, ki lovi.

Že čutim, kako bom v vsej starostni modrosti sedela na divanu in kurila kamin, tako zavzeto, kot sem to počela v očetovi hiši. Dimilo se bo, kot se je mnogokrat in na glavo si bom nadela stare najlonke. Mnogo prevelike nogavice bom potišala obe moji nogi, kot sem to naredila zgoraj za spomnim in se smejala ob vseh prigodah mlade muze. Njegove pesmi bom imela v svoji nočni omarici in jih prebirala takrat, ko ne bom mogla spat. Takrat bom pomislila tudi na misel, da ima vsaka ženska vloga svoj davek, a kaj, ko me je ta vihrava in muzajoča se bit osrečila vse do takrat, ko sem se odločila, da bi rada bila samo Jaz…z muzajočim nasmehom in navdihov polno bitjo. Seveda s toplimi stopali potopljenimi v nepozabno poezijo.

Več poezije gospoda G. najdete tukaj: www.s-greiner.si

3 komentarjev na prispevek “Muzin davek”

  1. Tudi jaz sovražim žabe, ne znam jih seksi oblečt in potem se trgajo na vse pretege ali pa lezejo dol…. Rada pa imam kratka krila…. Pozimi sestavimo konsenz, nevem koliko sem že zapravila za žabe ;). Dodam visoke škornje….

    Poleti pa vse skupaj dam v kot, obdržim kratko krilo, čevlje pa imam samo zato, da se mi podplati ne omažejo z Ljubljanskim smogom… Tako da velik like za tale blog…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI