Jana Javornik - University of Leeds, Sociology and Social Policy Department Ljubljana, 04.02.2016 Foto: Ales Beno
Jana Javornik – University of Leeds, Sociology and Social Policy Department
Ljubljana, 04.02.2016 Foto: Ales Beno

“… kjer demografske, ekonomske, družbene in politične spremembe ogrožajo sposobnost sodelovanja staršev otrok s kompleksnimi potrebami na trgu dela ali zagotavljanja oskrbe njihovim odvisnim članom.” Tako v pogovoru s Petro Greiner pravi raziskovalka dr. Jana Javornik z University of East London.

Za raziskovalko in svetovalko dr. Jano Javornik z University of East London bi lahko rekli, da je prebivalka sveta. Ne glede na to, na katerem kontinentu se ustavi, se vedno znova vrača k osnovni celici družbe – družini. Njen odprt in naklonjen pogled na družine z otrokom s kompleksnimi potrebami me je presenetil. Rekla sem si, končno nekdo, ki ni v tej koži, a razume situacijo takšne družine. Ob njej se mi je odprl nov svet, ona pa s svojim akademsko neskromnim znanjem, kilometri veščin in s človeško preprostostjo na državnih ravneh spreminja svet na bolje.

Nekoč si me vzpodbudila k razmišljanju, kako dobro je pravzaprav biti zaposlena mati otroka s kompleksnimi potrebami. Čeprav bi lahko ostala doma in prejemala dodatek ob izgubi dohodka, ima zaposlitev svoje prednosti. Katere bi izpostavila?
Sodelovanje na trgu dela ima ob finančni avtonomiji in boljši socialni zaščiti v starosti vrsto drugih prednosti. Zaposlena mama je lahko bolje vključena v družbo, ima občutek pripadnosti različnim družbenim skupinam, boljšo samopodobo, samopotrditev in pogajalsko moč znotraj družine. Mnogim ženskam delovno mesto predstavlja mesto sprostitve od družinskega pritiska in stresa, ko lahko “končno v miru spijejo kavo, poklepetajo s sodelavci in celo preberejo elektronsko pošto”. Pri starših otrok s kompleksnimi potrebami velja izpostaviti še prostovoljno delo, ki ga opravljajo, ko se trudijo spremeniti zakonodajo, spodbuditi lokalno okolje k drugačnemu razmišljanju in podobno. Na sploh je delo del slovenskega DNK. V Veliki Britaniji se je zanj uveljavil izraz ‘vzhodnoevropska’ delovna etika. Meni je bližje izraz protestantska etika, iz katere izhaja del slovenske kulture. Če dodamo k temu še krščanski občutek krivde, dobimo popolno kombinacijo (smeh).

Zakaj je v Sloveniji mama nezaželeni delavec, še posebej, če ima prizadetega otroka?
To ni značilno zgolj za Slovenijo; enako velja za Švedsko, Anglijo, Dansko… Trg dela se radikalno spreminja, tudi zato, ker se družbe v času svetovne finančne krize trudijo rešiti vprašanja starajoče se populacije. Delodajalci se na različne načine trudijo upravljati raznoliko delovno silo in njihove raznolike potrebe, kar je med drugim posledica naraščajočega medgeneracijskega razkoraka. Prevladujoča kultura prisotnosti na delovnem mestu in zastarele politike usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja predstavljajo enega ključnih zadrževalnih dejavnikov zaposlovanja staršev otrok s kompleksnimi potrebami. To velja zlasti za ženske, ki ostajajo primarne skrbnice otrok. Nahajamo se na zgodovinsko prelomnem križišču, kjer demografske, ekonomske, družbene in politične spremembe ogrožajo sposobnost sodelovanja teh staršev na trgu dela ali zagotavljanja oskrbe njihovim odvisnim članom.
Čeprav delež otrok s kompleksnimi potrebami narašča, še vedno malo vemo o vsakdanjih izkušnjah njihovih staršev ali skrbnikov. Raziskav je malo; te, ki so, kažejo, da je najpogostejši in ključni razlog za nezaposljivost teh staršev nepredvidljivost. Dolgotrajna oskrba in podpora otrok s kompleksnimi potrebami terja veliko časovnega in psihičnega vložka, kar odseva opis enega izmed staršev: „Kar naprej smo po bolnicah in zdravnikih. Vmes malo doma, pa spet… Ne spim, ne jem niti redno niti pravilno. Kako naj funkcioniram naslednji dan? In kdo bo prenašal takega delavca, če nikoli ne ve, kdaj bo v službi.“ Izbruh bolezni ali stanj je pri otrocih s kompleksnimi potrebami nepredvidljiv in se pojavlja v različno intenzivnih epizodah. Vse to delodajalcu otežuje načrtovanje delovnega procesa, kar pogosto vodi najprej k zmanjšanju števila delovnih ur, nato pa k popolnemu odhodu s trga dela. Ta izjemno visok strošek starši nosijo skozi celotno življenje svojih otrok, ne le do 18. ali 26. leta otrokove starosti.

Zakaj to breme pogosto prevzame ženska?
Razlogov je več, in se med seboj prepletajo. Prvi razlog so prevladujoči kulturni vzorci, ki nalagajo ženskam, da prilagajajo svoja življenja, tudi kariere, potrebam družine. Tako je dobra le tista mama, ki brezpogojno skrbi za svojega otroka. Drugi razlog je ekonomski. Ker so plače žensk v povprečju nižje od moških, je v primeru izpada celotnega ali dela dohodka družinski proračun manj obremenjen. Tretji razlog je, da delodajalec še vedno lažje sprejme odsotnost ženske kot moškega, zlasti ko gre za družinske obveznosti.

Velikokrat vidim starše otrok s kompleksnimi potrebami, kako jamrajo ob finančni situaciji. Če pa dobro pomislimo, eden od staršev ob izgubi dohodka dobi dodatek v višini okoli 560 evrov, družini pripada tudi dodatek za nego (malo manj kot 200 evrov), slepi in slabovidni dodatnih 290 evrov, poleg tega imamo višjo davčno olajšavo in oproščeni smo cestnine. Iz tega vidika je za finance takšne družine dobro poskrbljeno.
Vsaka družba sprejme odločitev, kako porazdeliti odgovornost za otroke. Slovenija je že v času socializma to odgovornost prerazporedila med družino in državo, in še vedno ohranja podobno formulo. Pri otrocih s kompleksnimi potrebami je nekoliko drugače. S finančno podporo država sicer res prevzema primerljivo visok del odgovornosti, a starši teh otrok nimajo možnosti izbire pri varstvu in pomoči. Zato bi veljalo prevrednotiti družinsko oskrbo. Starši namreč postanejo zdravstveni specialisti (v pogostih zapletih štejejo minute), dvigovalci težkih bremen (otroci kmalu presežejo 20kg), njihovi izdatki so neprimerljivo višji (mnogi otroci na primer uporabljajo plenice celo življenje, potrebna je posebna oprema in prehrana, terapije in podobno). Visoki izdatki se kopičijo skozi celotno življenje otroka s kompleksnimi potrebami. Dodatne težave se pojavijo, ker ti otroci najverjetneje nikoli ne bodo samostojni, kaj šele finančno neodvisni. Posledično imajo ti starši zagotovljeno nižjo socialno varnost skozi celotno življenje – težje se ponovno vključijo na trg dela in imajo nižje pokojnine. Finančne skrbi, neprespanost, stres, pomanjkanje čustvene podpore pogosto vodijo tudi v razpad družin, slabše zdravstveno stanje in družbeno izolacijo skrbnikov otrok s kompleksnimi potrebami. Zato so zelo pomembne podporne mreže in skupine, ob ustrezni finančni podpori, ki zagotavlja spodobno življenje takim družinam.

Kje konkretno vidiš možnost sistemske izboljšave? Da bi sistem vendarle v središče postavil celotno družino.
Najprej je treba razumeti, kakšne neposredne in posredne stroške družini, delovni organizaciji in tudi širši družbi predstavlja oskrba otroka s kompleksnimi potrebami. In ne zgolj v finančnem smislu. Trenutno je večina stroškov družbeno neprepoznanih. A potrebe po dolgotrajni oskrbi bodo ob tehnološkem in medicinskem razvoju le naraščale. Slovenija tu zgolj caplja. Morali bi odpraviti sive cone obstoječe zakonodaje, na primer obdobje, ko ti otroci dosežejo prelomno starost med otrokom in odraslim. To predstavlja hud tranzicijski šok za družino. Vključiti je potrebno delodajalce. Potrebno je poiskati načine, da bodo starši oziroma skrbniki otrok s kompleksnimi potrebami lahko zagotovili dragoceno oskrbo svojim otrokom, hkrati pa bo lahko delovna organizacija obdržala njihov talent in izkušnje. To sicer velja za vse družine, za družine z otrokom s kompleksnimi problemi samo še bolj. Izpostavila bi še prepoznavanje in družbeno podporo aktivnih očetov in drugih skrbnikov v primeru različnih družinskih oblikah, ki so pogosto zapostavljeni.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI