foto: Petra Greiner

Zdi se, da mladi zapuščajo domače kmetije, se slijo v mesta in tam ne znajo ničesar postoriti. Vendar to v celoti nikakor ne drži. Davorin Selinšek je mlad moški, ki je doma po končanem šolanju poprijel za vsako delo, pred petimi leti pa dejavnost na domačiji razširil tako, da iz mleka domačih krav vsak dan prideluje mlečne izdelke, ki jih jedo otroci v bližnji šoli in vrtcu ter jih imajo družine v domačem okolju dnevno na jedilniku. Zaradi mladi ljudi, kot je Davorin, me za domače kmetijstvo ne skrbi, bi pa bilo prav, da jih država morda razbremeni birokracije in jim pri trudu vsaj na začetku, konkretno pomaga.


Si mlad in uspešen. Po končanem študiju si se na domači kmetiji lotil izdelave jogurtov, skute in drugi izdelkov. Kako si se odločil slediti svoji novi ideji? Te je k temu vzpodbujala tudi vsa družina?
Že res je, da sem mlad, ampak glede uspešnosti naj sodijo drugi. Zame je pomembno, da uživam v tem kar delam in da se celotna kmetija razvija naprej. Delo, ki ga opravljam, zahteva veliko odrekanja, prilagajanja. Če hočeš večini ustreči, moraš biti pri stvari prisoten več kot samo 8 ur na dan. Po končani srednji kmetijski šoli in potem višji strokovni šoli, sem se kar hitro tudi zaposlil na domači kmetiji. To vprašanje sem dobil že neštetokrat in vedno znova povem, da sem se za predelavp odločil zaradi tega, ker se mora štiri članska kmetija preživljati z dodatnimi dejavnostmi znotraj kmetije, ne s štiridesetimi kravami, kot jih imamo. Za začetek sem obiskoval nekaj tečajev, ampak tisti glavni premik se je zgodil leta 2014. Takrat sem po končanem šolanju šel prostovoljno za tri tedne na kmetijo  v Avstrijo. Glavni namen je bil spoznavanje manegmenta na kmetiji. Gospodinja je vsak dan iz 10 litrov mleka naredila bodisi jogurt, maslo, sveži sir ali skuto. In ker sem tudi sam vsak dan pomagal pri gospodinjskih delih, so me ti izdelki kar hitro prevzeli.  Tukaj sem se naučil prvih osnov predelave. In seveda po prihodu domov, vzel mleko dobesedno v svoje roke in iz 5 litrov mleka, kot poizkus, naredil sveži sir. Vsi so bili navdušeni, reklama je šla od ust do ust, potrebe po izdelkih so naraščale in v ta namen smo  preuredili staro vaško mlekarno,  kupil osnovno opremo za sirjenje in pričel z delom.
Seveda, brez podpore družine, tega intervjuja verjetno ne bi brali.  Oni so bili tisti, ki so me ne le moralno podrli, temveč tudi finančno, da sem sploh lahko s predelavo pričel.

 

 

foto: Petra Greiner

Z izdelki zalagaš okoliške vrtce, šole. Doma imaš svojo mini trgovine in ob petkih prodajate na tržnici v Miklavžu. Kako pomemben je stik s strankami? Kaj novega ob pogovoru z njimi recimo začneš izdelovati. Morda kakšen nov okus jogurta?
Po petih letih odkar smo registrirali dejavnost, lahko povem, da sodelujemo z javnimi ustanovami, ki je iz leta v leto več. Pohvalno je, da vedno več ustanov poseže po lokalni hrani. Veliko je takih, ki podpirajo lokalnega kmeta in tako je tudi prav. Če kopuješ lokalno hrano, si na nek način tudi promotor slovenskega kmetijstva. Skrbiš za delovna mesta na kmetiji, posledično, da so njive obdelane, travniki pokošeni in podobno.
Za lažjo dostopnost smo v ta namen uredili trgovino v Staršah, ki je odprta vsak dan od 14:00 pa do 17:00, kamor ljudje radi prihajajo in to nas navdaja z optimizmom. V kratkem jo bomo obogatili še z izdelki drugih kmetij.
Ob petkih smo na tržnici v Miklavžu, kjer je trznica v zimskem času odprta med 14.00 in 17.00 , v poletnem pa med 15.00 in 18.00. Lokacijo najdete naspreti trgovine Spar.

 

foto: Petra Greiner

Z bratom sta prisotna tudi pri izmenjavi mladih kmetov. Kaj ugotoviš pri bivanju in pomoči na tuji kmetiji? So stvari, ki bi jih pri nas lahko bolje cenili in je kaj takšnega, kar bi bila odlična, ne le dobra praksa tudi pri nas?
Na naši kmetiji delamo štirje: mama, oče, brat jernej in jaz. Sprva je kazalo, da se bo brat podal v turustične vode, ampak se je kasneje preusmeril v “domačo branžo”, kar me iskreno veseli. Prav on se je leta 2018 odpravil na izmenjavo mladih kmetov v Švico, kjer je, kot pravi sam, preživel osem čudovitih tednov.  Srečal se je z različnimi panogami: od govedoreje, perutninarstva, zelenjadarstvom in sadjarstva. Naučil se je jezika in spoznal sebe. Tako smo lansko leto postali del te izmenjave tudi mi. Gostili smo fanta iz Estonije, ki smo mu približali naše delo. Z izmenjavo resnično pridobi tisti, ki oddite, kot ta, ki pride spoznavati naš način kmetovanja.

 

foto: Petra Greiner

Mlad si, celo življenje je še pred teboj. Kje se vidiš čez 10 let?
Hm, nikoli ne veš kaj ti življenje prinese. Vidim se tukaj, kjer sem sedaj. Želim si, da bi se kmetija še naprej razvija v pravo smer in če nam bo zdravje služilo, se bomo še trudili še naprej razvajat z okusnimi izdelki in da bo bo pojem domače res domač. Želim si, da bomo imeli živali, ki so začele življenje na naši kmetiji in bodo odraščale doma. Da jih bomo krmili s krmo, ki jo bomo pridelali na naši zemlji in bo mleko, ki smo ga namolzli sami, pridelali v domači sirarni in tržili izdelke v okolju, kjer živimo.

 

foto: Petra Greiner

 

Skupaj z Davorinom, s katerim sva se pogovarjala, podarjava dva paketa njihovih dobrin. S klikom tukaj – prideš na FB stran Zavoda 13, kjer pod fotografijo označi osebo, ki bo vse izdelke prav tako prejela. Žrebamo v petek 10. januarja.

 

info:
FB stran
Internetni nakup preko Jemdomače.si

 

1 thought on “Naj bo domače res domače”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI