foto: Maša Stošić

Živim v mestu z bogato folkloro in zgodovino, ob kateri pomisliš: “Saj ni res, pa je”. V njem živijo izjemni ljudje, ki niso ‘po jusu’ in imam srečo, da prav s temi prijateljujem in ob različnih priložnostih delim ideje, ki postanejo resničnost. Vid Kmetič je en tak neklasičen človek, brez katerega bi moje življenje bilo preprosto preveč dolgočasno in Mariboru bi manjkali zapisi, s katerimi bodo naši zanamci spoznali, da živijo v mestu, ki ga preprosto moraš imeti rad.


Vid, očitno si otrok socializma, ampak za tiste, ki ne vedo. Kako si pričel zbirati zgodbe iz tega obdobja in nam tako dal okušati tisto, kar smo živeli?

Pravzaprav ne vem več čisto natančno. Dve ali tri sem napisal za brezplačnik, ki ga danes več ni, potem pa se mi zdi, da me je malo zagrabila nostalgija. To se človeku, ki se ostro približuje abrahamu, jako rado zgodi. In sem pač nadaljeval s pisanjem. Kmalu se je zgodb nabralo dovolj, da sem začel razmišljati o knjigi in glej ga zlomka, nastali so Mi, otroci socializma z našega dvorišča.

Knjiga je ovita v tvoj pasoš (beri: potni list). Genialna ideja mimogrede. Koliko spominov te veže nanj in na morebitne skoke z njim izven meja. Si recimo šel kdaj v Italijo po kavbojke?
Ja, v Gorico. Po Carrera kavbojke seveda, ki sem si jih potem oblekel pod svoje in jih tako prešvercal čez mejo. Bilo me je strah kot psa, a se je ta moj “kriminalni podvig” končal brez posledic. Razen seveda novih kavbojk.

 

foto: Maša Stošić

Ob tebi ima človek mariborsko bizarnost preprosto rad. Spozna, da se nekatere reči dogajajo samo tukaj. Da smo res posebni. Unikati. Tako bizarni, da se moramo imeti radi! Drži?
Absolutno. Pred kratkim sem nekje povedal, da Maribor nikakor ni najlepše mesto na svetu – med drugim je ta titula že oddana, pa roko na srce, sam si niti ne želim živeti v “najlepšem mestu na svetu” – je pa zagotovo eno izmed najbolj otpelanih (samocenzura: odfukanih) mest. Je pa vso to “mariborsko folkloro” potrebno jemati s kančkom humorja, drugače lahko mesto človeka zelo zafrustrira. Če pa gledamo nanj z nekoliko drugačnimi očmi, pa hitro ugotovimo, da je mesto zakon. In ko začnemo spoznavati še vse tiste male zgodbe, tiste “cukerčke”, ki s(m)o jih Mariborčani napisali skozi zgodovino, potem mora človek imeti mesto preprosto rad.

Meni osebno je pri srcu zgodba Vijolic. Žensk, ki so igrale fuzbal v davnih ’70. Ker je med njimi moja mama, moram priznati, da si jih osrečil bolj, kot bi zadele Sedmico. S tvojimi zapisi res ne bodo šle v pozabo in to je ta njihov spomenik, na katerega so inštitucije, ki se ukvarjajo z nogometom preprosto pozabile.
Tudi meni je zgodba o njih še posebej ljuba. Pa ne zgolj zavoljo tega, ker je bila to prva zgodba, ki sem jo napisal za “Večer v nedeljo”, ampak tudi zato, ker se mi zdi mariborska v najžlahtnejšem pomenu besede. Povedano po pravici, sem z zgodbo o Vijolicah čisto malo “obseden”. Poleg dveh časopisnih člankov smo v okviru Živih dvorišč leta 2018 pripravili o njih tudi razstavo in videti punce, ki so se po desetletjih zopet srečale in odigrale celo partijo malega fuzbala, je bilo neprecenljivo.
Moja zgodba z Vijolicami pa še ni dokončana, a naj to, kar morda že letošnje leto ugleda luč sveta, zaenkrat ostane še skrivnost.

 

foto: Maša Stošić

Na predstavitvi knjige je bilo veliko tvojih sošolk, prijateljev in drugih starejših ljudi, ki so ob tvojih zgodbah dobesedno žareli. Je to spominska knjiga za vse nas ali je namenjena tudi našim zanamcem?
Ja, prvenstveno je “ciljna publika” te knjige naša generacija. Jerneja Ferlež je v spremni besedi napisala natančno to, kar je bil moj namen. Da pri generacijskih “kolegih” zbudim njihove lastne spomine na leta, ko smo bili otroci socializma in so bila dvorišča epicentri našega druženja. Glede na odzive, ki jih dobivam od bralcev, je zadeva kar dobro uspela. Seveda pa znajo biti zgodbe v knjigi zanimive tudi mlajšim generacijam. Nekatere stvari, ki smo jih doživljali in počeli takrat, zvenijo z današnjega gledišča sila bizarno, če se izrazim milo.

In knjiga, ki sledi?
Hmmmm… Trenutno me najbolj “tiščijo” pesmi, ki se jih je nabralo za eno dokaj spodobno zbirko, zelo kmalu pa bo tudi dovolj zgodbic za drugega “Fünfeka”.
Leta 2019 sta izšli dve, zakaj ne bi tudi letos.

 

foto: Maša Stošić

Če želite okusiti Vidov realistnični humor ali spoznati socialistični Maribor, potem dvigni roko na FB strani Zavoda 13 – klik tukaj in počakaj na ponedeljek (13. januar), ko bo žreb določil novega imetnika edinstvenih spominov, ki se jih žal ne da več (iz)živeti.

 

info:
Založba Pivec in možen nakup knjige – klik in Rajzefibru na Ulici Škofa Maksimilijana Držečnika 2, 2000 Maribor.
www.drustvo-hisa.si

1 thought on “Najbolj ‘otpelano’ mesto”

  1. Odličen je. Odlična sta.
    Vijola za vijolice.
    To mi je pričaralo nasmešek:
    ”eno izmed najbolj otpelanih (samocenzura: odfukanih) mest… drugače lahko mesto človeka zelo zafrustrira. Če pa gledamo nanj z nekoliko drugačnimi očmi, pa hitro ugotovimo, da je mesto zakon.”
    Maham v Maribor

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI