foto: Doris Markač

Najglobjo samoto, v katero sem neusmiljeno padala, sem čutila v dneh, ko si se rodila ti. Tudi tedni niso bili nič manj osamljeni. Še več. Poglabljal se je brezizhoden občutek, da te bom morala spustiti iz objema in ostati sama. Sama s svojo žalostjo.

Decembrske noči nikoli dotlej niso bile tako rezko mrzle in zaman so iskale zavetje v zgodnjem jutru. Pravzaprav sem uteho iskala v nočeh, saj sem bila prepričana, da bo zjutraj vse, popolnoma vse drugače. Da bom dobila v naročje otroka, ki ni zaznamovan s smrtjo. Da bom mama, kot vse druge srečne mame v porodnišnici in se bodo ljudje naposled veselili skupaj z mano. Tako pa niso vedeli kaj reči. Govorili so, pa jih nisem dobro niti slišala. Tolažili so me, a moja osamljenost ni bila nič manjša. Zdelo se je, da sva sami, popolnoma sami in do takrat poslušati, ne da bi kdo molčal, nisem znala.

Ti si bila mirna, kot bi bila povsem običajen novorojenček. Tudi takrat, ko si hlastala za zrakom. Spet drugič, ko si preveč mirno ležala in sem sama že videla, kako življenje izteka iz tvoje biti. Si kdaj čutila, da si drugačna? Pogrešaš hojo, govor in oči, ki bi videle? Povej, je moj pogled zaslepljen od ljubezni, saj zame nisi tako zelo onemogla, da te ne bi zmogla ljubiti točno takšno, kot si?  Zrem v lepoto, ki si jo prinesla s seboj in ne morem si pomagati, da se ne bi topila ob tvojem nasmehu. Tako čista si! Brez, da bi želela koga prepričati, se postavljati, dokazovati, ti samo živiš. Pustiš se nositi, previjati, oblačiti, hraniti in jaz sem kdaj na smrt utrujena, ampak tvoj objem je tako oživljajoč, kot bi me z njim želela napolniti z neusahljivim virom energije, da bi zmogla in se ob tebi nikoli, res nikoli ne bi sesedla sama vase.

Zdi se, da je teh devet let poletelo. Da sva iz brezna brezupne žalosti, pristali na divjem žrebcu. Kako čudovito je to potovanje s teboj, pa čeprav te peljem gledati sončni zahod le do Brd in te čez zimo raje, kot pustila, da sneži nate, čuvam tam, kjer z veseljem poplesuješ pod tvojo premikajočo lučko in ob glasbi, ki mora biti za tvoj okus dovolj živa. V vsem tem času smo najsrečnejši na dovolj veliki domači zofi, ko te pokriva enkrat brat, drugič spet sestra. Ko te očka bradato poljubi in se z rokami braniš z nasmehom na obrazu. Lepo nam je, priznaj. Tako čudovito, da si tega ne bi znala predstavljati še v tako ponotranjenih sanjah. Včasih se celo zdi, da smo preveč različni med seboj, ampak ti veš, da ima vsak izmed nas tisto sorodno drugačnost, ko običajnega pač ne moremo, res ne moremo použiti vase.

 

Ko se boš poslavljala, te bom spet držala v naročju in ob enem s težkim srcem spustila iz svojega objema. In, ko bom odhajala jaz, me ne bo več strah, saj sva skupaj umirali tolikokrat, da danes že veva – najina samota nosi dvojino.

 

foto: Doris Markač

 

 

 

 

1 thought on “Najina samota nosi dvojino”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI