foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj

Ob izteku prejšnjega leta sem na našem koncertu Trinajstka  svojemu možu podarila ‘Vsemu sem kos’ in tako predala svojega kosa v njegove roke. Saj se spomnite, kako sem nergala, da ne zmorem več in se otepala vsega okrog sebe? Tako pa je na včerajšnji dan preteklo celo desetletje, ko sem svojega moža prvič videla.
Z obletnicami si nisem domača. V bistvu so mi odveč, saj mi zadostujejo številke rojstnih dnevov in vsakodnevno praznovanje na mnogo različnih načinov in prenekateri brezrazlogov polni načrti za poveseliti se. Preteklo soboto sva imela večer, noč in jutro povsem zase. Mnogo mesecev je od takrat, ko je bilo zadnjič in naj bo čez pol leta spet tako. Mož me je spomnil, da bo 4. februarja eno desetletje za nama od takrat, ko sva se prvič videla. Če je pred tem snidenjem bilo izgovorjenih mnogo napisanih in poslanih besed, nekaj mesecev tipanja na daljavo, medtem, ko sem bila jaz sama utrujena od mnogih prejšnjih ‘Hvala za vse, ampak grem dalje, ker to ni zame.’, sem sama naposled predlagala snidenje v živo. To, da sta dedka mizarila skupaj in sta si mami svoj čas delili službo, sva že ugotovila in ne, nikoli še te nisem videla vse do takrat. ‘Dobiva se pred Slomškom.’ in če sem jaz predlagala, da greva v Tildosa (večaj je rekel, da lahko greva sedaj skupaj z otroki) sva pristala v mirnem pristanu njegovega najemniškega domovanja na Tyrševi. Zlata penina očitno za praznovanje vsega kar je prišlo, hrana za prazne želodce brez #možkuha in veliko miru. Pa saj to že veste, kako sem se dogovorila z Bogom/Univerzumom/s sabo, da sem utrujena od večnih razlag in poslavljaj, ter se odločila, da naslednjemu povem sprva vse kar mislim in kaj želim, ter ne mislim zapravljat svojega časa. Če danes reče psihologinja, da je poosebljen okvir, kar je mnogo tehnično usmerjenih in visoko izobraženih moških, sem takrat potrebovala prav to. In kaj bi spremenila? Uf, veliko tistega, česar sem se oklepala sama. Odstranila bi vsa lastna pravila zase, pa tista za naju in se sprostila. V tem desetletju sva imela:
1 pravo poročno noč
2 leti bivala brez avtomobila
2.5 leti brez težav vzdržala brez TVja
10 let prenavljala stanovanje
3 otroke
1 dodatni kromosom
Razumem, da življenje ni pravljica in da je zakon poln presenečenj, vendar mi je zadnja jesen pričarala nov vpogled v realno življenje. Bridka tla, da ne zmorem. Oh, da. Še kako hudo je to za trmastega bika. Da se lahko zakonca tudi razideta in to ni razlog za preplah. Tudi mame samohranilke zmorejo in to s posebnim otrokom vred. Če sva lansko pomlad skupaj stopila k moji psihologinji, ki nama je rekla, da sva oba zelo pametna in da vztrajava pri svojih stališčih ter, da je čas, da začneva govorit s srcem, sva to vsaj malo celo osvojila. Naj vendar spregledava, da je najina družina pod veliko večjimi pritiski, kot povsem običajna. No, to mi mora še kdaj ponovit. In da si morava vzet veliko, veliko več časa samo za ‘naju’. Še vedno imava veliko skupnega, precej je razlik, tudi to se primeri, kar sem opisovala tukaj in razlagala o tem, da sploh nismo kičasti, če se to morda komu dozdeva. Da ne bi slučajno kdaj slišala, da je posebni otrok kriv za slovo kakšnega para. Ob takem otroku se samo odpira in čisti tisto, kar bi se moralo že zdavnaj. Posebni otrok je darilo ob katerem je potrebno zavihati rokave, ne le ob delu na sebi, temveč ob garanju ‘za naju’!
Včeraj, ko smo se vsi skupaj sprehodili, do najinega srečanja in nadaljevali pot do torte, Sinji ni bilo pomembno kaj praznujemo, glavno, da je sladko. Sofia se je zadovoljno muzala ob malici in Lev je bil povsem zadovoljen, da je na toplem. Ni mi mar, kaj bodo prinesla leta, ni me strah presenečenje, ker sem dodobra izkusila viharje, ki mi niso pustili spati. Danes bom ponovno poprijela za kuhalnico, kot to pridno počnem čez teden že dalj časa in si obetala nasmeh svojega moža. V bistvu pričakuje samo gospodinjo, ki bi opravjala svoje delo v lastnem domu,  jaz pa se mečem na zobe z razstavami in drugimi akcijami. Vendar ve, da svoj dopoldanski čas izkoristim za vse ostalo, kar imam rada in  dokler ga čaka kosilo in nisem ne tečna, ne utrujena od lastnih hobijev, to sploh ni moteče.

Je pa starost na moji strani in jaz se veselim vsega kar prihaja, s hvaležnostjo za vse kar je bilo, na srčni strani žepa že zdrajsanih kavbojk.

midvapolaroid

4 komentarjev na prispevek “Najino desetletje, 3 otroci in 1 dodatni kromosom”

    1. Draga Petra,

      nikar ne razmišljaj o tem, da te mož potrebuje samo kot kuharico, gospodinjo in mamo svojih otrok. Nisi objekt, temveč VELIKA oseba z VELIKIM srcem in vsak moški si želi v svoji ženski tudi ljubico, osebo, h kateri se lahko zateče, ko je njemu prav tako hudo kot tebi. Naši otroci ne razdvajajo, to delamo sami, ker se skrijemo za našimi otroki in jih predstavljamo za to, da nimamo časa, da si ga ne vzamemo…življenje in odnosi so zelo zapleteni, a otroci lepega dne – in tako je prav – odidejo. Mi pa ostanemo sami. Zato je zdaj čas, da najdemo tisto nekaj, kar nas bo družilo, povezovalo, nam dalo smisel življenja. In vsak par lahko najde nekaj, pa čeprav če tortico…, ki ju druži in na tej osnovi zgradi nekaj več. Počasi in sigurno!

      Rada te imam, moja pogumna prijateljica!

  1. Zelo sem vesla za vaju vas. Občudujem tvojo pozitivno energijo moja Mariborčanka. Še na mnogo vajinih vaših skupnih let.
    Lep dan, Zlatka

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI