foto: Petra Greiner

Malomeščanstvo najdemo po naši deželici malodane povsod, ampak le Lara Paukovič ga je opisala tako neposredno in preprosto, da se skozi knjigo zdi, da smo na določenih mestih prav taki oz. del njega tudi mi.

Nekje sem prebrala, da se ne znaš zabavat. Koliko resnice je v tem?
To je moj opis na neki spletni strani iz časov, ko sem se večinoma posvečala študiju ter obštudijskim literarnim dejavnostim in projektom, tako da je časa za zabavo res ostalo bolj malo – ali pa sem bila tista, ki je na zabavah težila ostalim, da je treba čimprej domov. Recimo, da mi gre zdaj malo bolje – čeprav še vedno nisem veteranka kot nekatere kolegice in kolegi. (smeh)

Malomeščanstva je v Sloveniji veliko. Zdi se, da mladi hrepenijo po službi v oglaševalskih agencija, predvsem po mestih, kjer je veliko pozerske zabave. Kraji, na katerih ni mogoče preseči bolj pomembne, višino ženskih čevljev in so potovanja nujno (zlo), sicer ne obstajaš.
Res je. A ljudje, ki se gibljejo večinoma v kulturniških krogih, na to »drugo realnost« pogosto pozabljajo ali pa se jim zdi, da si ne zasluži mesta v literaturi, zato se mi je zdelo zanimivo roman postaviti v to okolje, ne denimo okolje umetnikov in prekarnega dela ali na podeželje, kar je prav tako priljubljena izbira nekaterih slovenskih piscev.

Z glavno osebo se potikamo po nočnih poteh, z njo spoznavamo svet, ki je morda ljudem s službo od 7 do 15:00 tuj, ampak koliko Anje je v tebi sami?
Določene koščke sebe hote ali nehote pretočiš v svojega knjižnega junaka, četudi je popoln negativec. Nekaj torej sigurno, najbrž predvsem v obliki kakšnega njenega razmišljanja ali opazke – ampak ne preveč, upam.

Vsi smo iskalci ljubezni. Je le – ta precenjena? Bi vezani morali biti za vezo bolj hvaležni in se zanjo truditi? Kakšna je misel za vse, ki niso vezani in nenujno nesrečni?
Ne bi rekla, da je precenjena, gotovo pa lahko enako polno življenje živiš tudi, če si samski in se obkrožaš z drugimi navdihujočimi ljudmi, gojiš zanimive hobije ter ves čas delaš na svoji izobrazbi in razširjanju obzorij. Zame je na primer trenutno najpomembnejša vrednota prijateljstvo, ne ljubezen. Ko se spustiš v zvezo, pa moraš seveda sprejeti, da nič ne pade z neba in da je za ohranjanje odnosa potrebno delo.

 

foto: Delo

Z veseljem podarjam knjigo Malomeščani, ki je na voljo v FB skupini Zate&zame – klik. Pod to fotografijo – skoči v skupino in si že tam – dvignite roke. Žrebam v sredo zjutraj!

 

 

1 thought on “Najpomembnejša vrednota je prijateljstvo”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI