foto: Petra Greiner

Bili so časi, ko sem bentila nad posebnim starševstvom. Nad tem, kako težki znajo biti posebni otroci, ki marsičesa ne zmorejo, nato pa je moj prvi otrok zaplesal skupaj z najstništvom in se je vse postavilo na glavo. Odslej ne vem, kaj je bolj naporno in kaj malenkost manj.

 

V založbi Mladinska knjiga so zapisali:

“Bistvo starševstva je odnos, ki ga imamo s svojim otrokom. Odnos podpira, neguje in omogoča rast – ali pa jo ovira. V knjigi nam avtorica namesto »popolnega« načrta razgrinja širši pogled na starševstvo. Posveča se temu, kaj je resnično pomembno za dobro medosebno povezanost, kaj jo lahko izboljša, kakšnemu vedenju se je bolje izogniti in kaj lahko naredimo, da bomo otroku pomagali biti oseba, kakršna je lahko.”

 

Mene pa najbolj navdušuje dejstvo, da je precej prvih strani namenjeno meni osebno. Meni, kot otroku in dediču materiala, ki sem ga preprosto podedovala.

Knjiga nam bo pomagala:

  • spoznati, kako smo bili sami vzgojeni in kako to vpliva na naš način vzgoje,
  • priznati napake in se naučiti, kako jih popraviti,
  • prekiniti negativne vzorce in navade,
  • sprejeti svoje in otrokove občutke,
  • prepoznati, kaj sporočajo različna vedenja.

Sicer pa se rada ozrem nazaj na svoje prav posebno starševstvo ob otroku, ki ni mogel hoditi, govoriti in skoraj videti. Vse te izkušnje  lahko uporabim pri najstniku, saj so, če vprašate mene, posebni in zaradi mešanice hormonoskega neravnovesja največkrat niso ‘krivi’ za izpade, ki jih tako težko prenašamo. Gremo lepo po vrsti in upoštevam, če je to le mogoče.

 

  1. Otroka sprejmem TOČNO TAKŠNEGA KOT JE. Pomeni: nič zato, če ni talentiran za glasbo, jaz pa si želim pianista. Ne rabi lepo risati, da bi dokončal moje (!) sanje. Sprejmem ga in ga IMAM RAD(A) zaradi njega samega. Beri: ne rabi nizati uspehov, da bi si prisluži mojo ljubezen.
  2. Učim ga človeškosti, dostojanstva, spoštljivosti, poštenosti.
    To so zame izredno pomembne stvari. Želim, da je preprosto DOBER ČLOVEK. Vemo pa, da nobena šola tega ne doprinese. Vzgoja in učni material, ki mu omogoča rast in razvoj, ga čaka v veliki meri doma.
  3. Najprej naredi nalogo, potem pa se lahko igraš!
    To je moja mama meni trobila leta in leta in imela je prav. Ne vzpodbujam lenobe, je pa prav, da naredimo za šolo vse, kar je potrebno. Da se učimo, ker se moramo, ob te pa ne pozabimo, da imajo otroci različne kapacitete. Stavki kot so: “Poglej sošolko, ki ima lepše ocene.” in podobno, so prepovedane.
  4. Hišna opravila opravljamo vsi.
    Za seboj pospravimo krožnike. Pomagamo pri sesanju. Gremo v trgovino. Olupimo krompir. Obesimo perilo. Skratka čisto vse, kar otrok glede na starost zmore.
  5. Vzpodbujam aktivnosti pri katerih uživa in ne silim s tistimi, za katere preprosto ni rojen.
    Otrok potrebuje konjičke in razvedrilo. Plesanje, risanje in/ali plezanje po drevesih, skakanje po peskovniku. Šport, ki ga ne omejuje. Karkoli. Naj uživa in naj se izrazi. Naj ima nekaj povsem svojega.
  6. Na NJEGOVIH POTEH ga vodim in usmerjam, vendar nikoli ne silim.
    V mislih imam nadaljna šolanja, izbiro poklicev ali kot opažam te dni – pomoč pri iskanju službe, česar naše generacije v tako velikem obsegu niso bile deležne.
  7. Ena kritika, TRI POHVALE.
    Izhajamo iz sebe. Kaj ustreza nam, ustreza tudi najstnikom.
  8. Naučim se ga POSLUŠATI.
    Kako v odraslem svetu težko poslušamo drug drugega? Se znamo poslušati? Poslušamo ali slišimo le tisto, kar želimo slišati.
  9. ISKREN SEM do svojega otroka.
    V taki meri, kot želim, da so iskreni ljudje okrog mene.
  10. To odraščajoče bitje imam najprej RAD(A) in v njem prepoznam ČUDOVITO osebo, ki bo zmoglo premagovati ovire,  biti spoštljiva do sočloveka in bo v življenju pomemben košček nečesa večjega!

 

Knjigo podarjam na FB strani Zavoda 13 – klikni tukaj. V komentar napiši le eno besedo ali misel, kaj se tebi osebno zdi, da je pri vzgoji najpomembneje. Žrebam v nedeljo (14. februar).

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI