foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

Borisa Petkoviča smo zadnje čase spremljali ob uspehu slovenskega filma Utrip ljubezni, ki je naredil velik pečat ne le na mladostnike, temveč na celotno družbo, saj z njim odstira različne tematike, ki so nam postavljene kot ogledalo. Če je bila tokrat njegova vloga v večji meri rezervirana za režisersko delo, se lahko tudi sicer ponaša tudi kot scenarist, montažer in pisec. Je človek, ki skozi logiko šaha uspešno približuje umetniška dela na način, ki ga razume sleherni posameznik.

Boris, si režiser, scenarist, montažer in še kaj se bi našlo. Kje se je zgodba vseh teh vlog sploh pričela?
Prihajam iz družine s katero smo veliko potovali po državah bivše Jugoslavije, fotografirali in iz tistega časa imam le krasne spomine. Bil sem dober matematik, saj sem v osnovni šoli osvajal Vegova priznanja, v srednji šoli pa sem bil šesti na državnem prvenstvu v logiki, tako da sem se vpisal na študij uporabne matematike. Vendar sem ugotovil, da me specializacija v tej obliki ne zanima, vpisal sem tehnologijo prometa v Portorožu, da se malo umaknem in da razmislim, kaj in kako naprej. Potem sem pisal za Tribuno in Dolenjski list, delal žonglerske ulične predstave, potem pa sem pristopil k ekipi, ki je delala mladinsko oddajo na TV Vaš kanal v Novem mestu. Od tega trenutka naprej so se vse moje izkušnje in minulo delo stopili v režiranju filmov.

Kako si kasneje pristal v Parizu?
Leta 2003 sem se, potem ko je celovečerni igrani omnibus, v katerem sem režiral eno epizodo, obstal zaradi produkcijskih zapletov, znašel v določeni luknji. Na pragu 30. let sem tudi ugotovil, da me slovenski prostor izjemno utesnjuje in da hočem ven, širiti obzorja. Mednarodna filmska šola v Parizu se je zazdela kot idealna opcija, moje šest letno bivanje v tem mestu pa je to zgolj potrdilo. Iz Pariza sem odnesel veliko – celovečerni igrani film paris.love ter triletne predavateljske izkušnje na filmski šoli. Pa seveda poznanstva z različnimi ustvarjalci iz celega sveta.

Kako doživljaš situacijo v Sloveniji danes, ko smo priča nestrpnosti, nesprejemanju drugačnosti in kar je še takega?
Predvsem so na pohodu različne oblike nestrpnosti. Zakon o registraciji istospolnih skupnosti in begunska problematika so ustvarile platformo za porast sovražnosti in netolerance do drugih in drugačnih, da ne rečem fašizma. In tu je zdaj, žal, treba potegniti črto. Vsi smo homoseksualci, begunci, odvisniki…, ker je treba temeljne in osnovne postulate človekovih pravic braniti do konca. Ker ko se ti začnejo rušiti, smo kot družba padli na celi črti.

Zadnji film Utrip ljubezni je resnično velik uspeh in domače gledalstvo ga je odlično sprejelo. Kakšna je bila promocija?
Dandanes je promocija vse, saj je ob poplavi informacijah in drugih dogodkov, filmu težko najti mesto in publiko. Vendar, kar se prikazovanja filmov tiče, vidim problem drugje. Največji sovražnik kina namreč ni niti televizija, niti DVD-ji, niti pretakanje filmov po medmrežju; paradoksalno, največji sovražnik kina je prav sam kino oz. koncentracija kino dvoran v multipleksih na obrobju mest, ki ponujajo filme izključno kot zabavo za definirano ciljno publiko adolescentov, katera se tako rada obesi na vsako modno muho. Obstoj kina je zato prepuščen na pleča art kinematografov oziroma mestnih (ali vaških) kinodvoran, ki ponujajo filmski program za gledalce vseh starostnih skupin. Pri tem pa oblikujejo svojo stalno publiko, ki filme gleda tudi ali pa izključno zaradi doživetja, ki ga lahko ponudi samo kino dvorana.

Kaj je tisto, kar ostaja v tebi sedaj, ko se film predvaja in ga gledaš le še kako ‘raste’?
Snemanje filma je tako intenzivna izkušnja in toliko ljudi je vpletenih v njegovo ustvarjanje, da je to ta trenutek, ki bi ga želel podaljšati v neskončnost. Vse ostalo je promocija, ki godi egu. Težko delam obračun, saj film še vedno ‘živi’, odpira vprašanja in ponuja zanimive debate z mladostniki, po njegovem ogledu.

V čem najbolj uživaš pri različnih segmentih ustvarjanja filma?
Vsak segment je svojstven in v vsakem uživam na poseben način. V glavnem sem režiser in scenarist, potem po potrebi tudi producent, snemalec in montažer.. Vsak del je dovolj specifičen, da lahko uživam. Scenaristika je samotarsko delo. Pisateljevanje, ki ti omogoči odmik od zunanjega sveta. Takrat moraš pobrskati po sebi, po notranjosti. Režija je ekstrovertirano početje in terja od tebe, da si v stiku s 50 ljudmi in se odločaš o 1001 malenkosti. V montaži pa si spet v svojem svetu, ki ponuja kombinatoriko, ki mi je kot šahistu in matematiku po duši izredno blizu.

Kaj se nahaja ta ta hip na tvoji mizi?
Ravno končujem dokumentarec z naslovom Nara Petrovič = človek, portret ekoakstivista, modreca, misleca in avtorja sedmih knjig. Trenutno smo v fazi pred-produkcije mladinskega celovečernega filma Košarkar naj bo, po literarni predlogi Primoža Suhadolčana. Snemanje se bo začelo poleti. Vzporedno pa snemam in montiram dokumentarni film Grom na cesti, v katerem glasbenik Tomaž Grom raziskuje in ustvarja zanimiv glasbeni performance z uličnimi glasbeniki s področja Balkana.

Glede na dejstvo, da si bil mentor pri nastajanju dokumentarca Sofia 13 me zanima ali se te je dotaknil in kdo?
V okviru delavnice nisem razmišljal drugače, kot le o temi iz katere se dokumentarec naredi. Izhajal sem iz stališča, da moramo skupaj najti formo, ki bo ustrezala tematiki. To je to. Menim, da nam je kar dobro uspelo. Izognili smo se patetiki, ki pri tovrstnih tematikah zelo rada prevlada. Zelo aktualna tema je na ta način prerasla v umetniško delo, ki je še kako družbeno dotakljivo.

Kdo ima po tvoje v njem glavno vlogo?
Mama, čeprav je naslov po deklici Sofii in Sinja v njem veliko govori. Kot element, subjekt, ki vse to združuje in ki ostala dva otroka vzgaja v duhu „normalnega sprejemanja svoje sestre“.
Besedilo je bilo zapisano za internetno stran časnika Večer.

foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

 

1 thought on “Največji sovražnik kina je kino sam”

  1. Hvala. Rada preberem pogovore z zanimivi osebami in Boris je zagotovo ena izmed njih. Čeprav Utripa ljubezni še nisem ‘doživela’, si ga ogledam ter se hkrati veselim prihajajočih dokumentarcev ter celovečernega filma.
    Glede kina pa… Sama imam rada Kino kot Kino. Ne kot menzo in ne kot trgovski center.
    Pozdravčki.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI