foto: Marko Pigac

December je mimo. Zdaj počakam le še na umik vsega tega sijaja in spet bom lahko videla zvezde ter si preprosto oddahnila. Če bi imeli decembrskega sijočega kiča manj, bi v sveže leto padli mehkeje in z manj razlike. Sedaj pa izgleda, kot da nas nekdo iz rdeče amsterdamske ulice kar naenkrat vrže na zaprašeno poljsko pot, ki na eni in drugi strani ponuja le posušeno drevje. In ustnice prej polne presladkih pijač, postanejo osušena polja nerodovitne zemlje.
Bom razložila težavo, ki se nanaša na prvi odstavek. Obožujem sonce. Kdo ga ne? Rada imam vesele ljudi, zabave in družbo. Vi prav gotovo. Veliko ljudi na kupu, ampak ne vse naenkrat. Taki, ki so mi ljubi a ne tisti, ki jih ne poznam in s komolci prehajajo iz astralnega telesa naprej proti mojemu fizisu. Utesnjuje me misel, da moram biti vesela, ko se to od mene pričakuje. Radostna in pomehkužena, ker so prazniki, kar jim seveda pritiče. Sreča za vsako ceno. Veselje na slehernem koraku. Obljubljene sanje v prav vsakem izložbenem oknu.

Zadnjič sem prebrala, da smo ljudje, ki jim to pretirano vzhičenje gre na živce, pobrateni z depresijo. Sarkastični smo. Pomehkužene gledamo skorajda zviška, ker smo jim preprosto nevoščljiv. Da se ostali zmorejo vživeti v to praznično zvdušje, preprosto ne zmoremo razumeti. Pa ne gre za to, da nam to ne bi godilo ali celo ustrezalo. Smo le divje mačke, ki so jih v nekem trenutku življenja silnice potisnile v kot, kjer morda še danes najdejo zatočišče. Zatorej, ne skrbite, če si boste na sveža januarska jutra lahko oddahnili. Mraz vas sploh ne bo motil samo, da vas nihče ne sili v prisiljene nasmeha in odprte roke, ki so še kako pričakovane. Moj idealen dan, s štiridesetko v rokavu (pozor: leta zame sploh niso moteča, omenim le zavoljo težkega vstajanja in prilagajanja) bi bil takšen:
Jutranja vsakodnevna rutina, ki vsebuje plenice, hranjenje pri drugorojenki,  pomoč pri oblačenju pri zadnjem in objem prve, bi se končala bliskovito. Vse bi teklo, kot po maslu. Nihče me ne bi vlekel za rokav, da želi že navsezgodaj keks, za na pot in mož bi mi zašepetal v uho, da bi raje, kot da mora v službo, ostal doma in me tako celo dopoldan objemal. Ampak on mora v službo, ker rabi čas zate. Zato bi na tak dan kar naenkrat ostala doma sama. To ni tak luksuz, kot pri sedemnajstih. Še večji, ker ti ob družini tako redko pripada možnost, da ostaneš v stanovanju, za katerega plačuješ kredit in stroške popolnoma sam. Zakraljuješ. Skačeš v pižami do dvanajste a si še pred poldnevom skuhaš dobro staro turško kavo, ki jo zliješ v preveliko skodelo, ta pa potem brez slabe vesti ostane na okenski polici še dan ali dva. V tem idealnem dopoldnevu bi bilo vreme slabo. Deževalo bi in pihalo. Nič, prav nič me ne bi smelo vabiti na plano. Niti prijateljica, ki bi obljubila kozarec penine. Še manj poštar, ki se mu ne bi dalo peš v tretje nadstropje. Ker ko si enkrat že zunaj, je konec. Potem srečaš enega soseda pri stanovanju in drugega na vhodnih vratih. Jaz bi pa stopicala v bundi, pod katero bi skrivala spalno obleko. Pod očmi bi bili le ostanki včerajšnje maskare in nepočasani lase bi skrila pod kapo. Dodala bi še sončna očala, a kaj, ko sem si zaželela slabo vreme. Za sončimi očali se včasih zazdi, da te nihče ne vidi. Pa temu ni tako. Vidijo, pogledajo in pozdravijo. Ti se zdrzneš.
Ampak, te zadnje misli piham proč. Na srečo ta dan ostajam doma. Nobenih obveznosti ali rokov ne bi želela. Bi pa rada malce grešila. Sedla bi v posteljo in pričela brati prvo knjigo, ki bi jo izbrala moja roka z zaprtimi očmi, in bi jo odprla seveda kar nekje na sredini. Nutelo bi odložila na nočno omarico. Ali pa tisto zdravo različico le – te, ker me mož sekira, da ta običajna, ki je ravno dovolj zapeljivo sladka, pač ni zdrava. Pa saj greh tudi ni, pa se mu včasih ne moremo upreti. Ali je mamljiv prav zato? Dopoldansko valjanje po postelji bi izzvalo rahli dremež, tega pa bi nadomestil dober kratki spanec, ki bi nočno prebujanje spremenil v lepotni spanec. Kaj je že to? Nedolgo nazaj sem zapisala, da ta hip nimam časa za omenjeno lepotičenje, si pa lahko privoščim mojstrico ličenja, ki iz mene prežene sleherno utrujenost do te mere, da zvečer povsem zasijem.

Obljubljam, da bi se do prihoda otrok in moža že spravila k sebi. Pižamo bi nadomestila v uniformo gospodinje, ki obožuje športne kose in morda bi celo nekaj malega skuhala. Pričakala bi jih z nasmeškom in s hvaležnostjo bi jih objemala. Samo, da sem imela nekaj uric povsem zase in me je tu in tam zdramil le dež. Šele sedaj proti koncu te vizualizacije razmišljam, kaj naj naredim z mobilnikom? Ga z zaprtjem vhodnih vrat ugasnem in sporočim možu, da ne bom dosegljiva le zavoljo miru? Sem si sedaj v začetku leta sposobna priznati, da je premnogokrat prav mobilnik z vsemi možnimi aplikacijami in oglašanjem najbolj moteča stvar? Običajni klici in preprosta sms sporočila so mala malica proti vsemu, kar me vabi k sebi. Kliče po mojih objavah, interakcijah in zbližanju z ljudmi, ki nas sicer ločujejo kilometri.

Si lahko obetam v tem letu vsaj nekaj takih dni po lastni meri? Se mi bo uspelo zakleniti pred zunanjim svetom? Si bom dovolila biti pristno žalostna ali le otožna? Bom navsezandje sama sebi dovolj dobra družba?

Hvala bogu, da je december mimo, ampak konec tega leta naj le pride spet nazaj v vsem svojem kiču. Morda se do takrat spreobrnem in se bom pristno veselila skupaj z vami. V puloverju z jelenčkovim rdečim noskom in prižgano kresničko v rokah.

 

 

Pripis: Kolumna je bila napisala za letošnjo januarsko številko revije Elle in fotografija je iz davnega leta 2015. Danes nima ne kresničke, ne primernega puloverja. Sem pa kupila adventni venček tokrat pravočasno in praznikov se veselim, kot že dolgo ne.

1 thought on “Namesto praznikov raje dež in mir”

  1. Petra, na tvoj dan. Več takšnih dni.
    Ti pomaham, če se meni zgodi moj. In… te pocukam prej.
    Prav imaš…
    ‘ampak ne vse naenkrat’
    In potem greš le, kamor moraš, kamor želiš pa prestavljaš… v nedogled.
    Na mirne dni. In vašo domačo čarobnost.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI