bazen1
foto: Rene Gomolj

Vprašanja ‘Kam greste na morje?’ nisem nikoli marala. Sploh zadnja leta, ko tja sploh nismo šli, razlage, kam pravzaprav gremo ali bomo ostali le doma, se mi ni ljubilo razpredati.
Ampak letos prav zares gremo tja in prijatelji ter znanci so več kot presenečeni, mene pa že mesece pred odhodom obliva mrzla polt. Ob misli na goro oblačil se vidim v enih kratkih hlačah in zgornjem delu kopalk. Ko v spominu na osamljeno vasico, kjer sem že bila brez otrok in moža, iščem trgovino z naravnimi živili in riževim mlekom, se mi zvrti in ko me domači avto z zavidljivim številom let opomni, da nima klime, raje sedem in neham premišljevati.
Zoper otroško tarnanje, da morja letos spet ne bodo videli ali še huje, da bom poslušala čez nekaj desetletij, kako imajo zavoljo tega travme iz otroštva, bom le zavzdihnila in upala, da preživimo. Mož na eni strani tarna, da vsega, kar bi si nemara želeli vzeti s seboj, ne bo mogel stlačiti v premajhen avto, jaz pa obljubljam, da svojo omaro pustim doma. Moški prijatelji mu kot razbremenitev kažejo strešni avto kovček, ki se pripne na streho vozila, jaz pa vidim otroška stopala, ki počivajo na potovalkah, mojo malenkost, stlačeno na sprednji sedež in poglede moža, ali nam je vse to sploh potrebno. Posebna drugorojenka bo imela največ potrebščin, vsem ostalim bom odmerjala. Mala gospa mi naj le vzdrži pot na avtovlaku, vse od glavnega mesta sosednje države pa do druge najbolj oblegane točke na Jadranu. Sicer pa smo že navajeni, da je največja mini tečnoba z maksi učinkom pravzaprav tretje dete. Razmišljam, da bi pripomogla k zmanjšanju ne le odpadkov temveč tudi pri teži potovalnih priteklin tako, da doma pustim lak za nohte, pa čeprav ni lepšega pogleda na odprte sandale, ki razkrivajo rdeče nohte. Pozabite na puder, korektor in rdečilo, ker moram k temu potem dodati krpice za odstranjevanje omenjenega, jaz pa bi rada tokrat delovala še mlajša. Tako ali tako me na redkih odhodih na bazen gledajo zaradi naše posebnice, tokrat računam na poglede, ki govorijo: „Tako mlada, pa ima že tri otroke, “ jaz pa bom pomislila: „Tako stara, pa povsem brez živcev.“ Plavutk, mask za potapljanje, čevljev za v vodo, obročev in rokavčkov vizualno sploh ne pakiram. Za barvice, dve plišasti igrači, gasilski avto in knjigo o telesu se ne bom zmenila. Zamahnila bom z roko ob pogledu na dvojni paket plenic, nekaj ‘nanic’, brez katerih bojda ne morejo zaspati, in električno zobno ščetko prvorojenke. Kaj bo z živili naredil gospod, ta hip ne vpisujem v seznam, pa če ves čas jemo le beli kruh s pašteto in grizljamo sočne lubenice.

Ko bomo enkrat že prispeli do sanjske hiše, ki jo le nekaj stopnic loči do obale, bom na konju. Pravzaprav bom z njega sestopila, potem pa želim ostati vkopana v ležalnik. Saj sem napisala, da le želim. Seveda tudi upam. Prosim univerzum in vse svetnike, ker oprostite prosim, brez poležavanja ni pravega morja. Potem je res bolje, da ostanemo kar doma, zasedem domačo zofo in stopala potisnem v vedro vode s kameno soljo. Računam, da šteje le učinek in ne izgubljeni živci, preden bi sploh lahko uživala.

bazen2
foto: Rene Gomolj

Kolumna je bila napisana za revijo Grazia.

1 thought on “Naposled na morje”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI