foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj

Zadnja družinska fotografija je bila posneta na dan Levovega krsta in med tem časom, ko je bilo mnogo prispevkov o Sofii in še več besed o njenem življenju je izgledalo, kot da sem mama samohranilka. Mož je raje ostajal v ozadju, vendar je velikokrat povedal kaj pametnega. Sploh za Jano, ko sem Petri Grujičič rekla, naj sprašuje mene in potem bo on začel govorit sam od sebe. Njegov pogled je pomemben, ker je očetovski. Vse preveč smo pri posebnih otrocih na tapeti mame, njih pa nihče ne spozna. Predvsem kaj doživljajo, kateri strahovi se jim zatikajo v drobovju ali na kak način so pa tega otroka prav zares sprejeli. Ali morebiti zakaj ga še vedno ne morejo. Tudi to se zgodi.
Torej, na ta fotografiran dan je bentil in bentil, ker pač ne mara bit pred objektivom. Zakaj ravno danes? A ni rekel Rene, da bo prišel včeraj? Pa tako vroče je. Ja, ko me je novinarka Pogleda, ki izhaja zraven Cicibana in Cicidoja prosila za družinsko fotko, res nisem hotela samo svojo četico otrok. Sofia je ravno zaspala, Sinja je začela nastopat, Anja je morala Leva klicat, da je pogledal v Renejevo smer in jaz sem samo upala, da bo ratalo in bomo čez nekaj minut že rešeni. Želim vam povedat, da nismo tako kičasti in idealni kot izgledamo. Sama se derem, ko mi pride vse čez vrh glave, sosedje to gotovo slišijo, pa se jim odkupim z ločevanjem odpadkov. Lev potrpežljivemu sosedu pod nami vrže na balkon vse mogoče, ampak verjamem, da vse popravi s prikupnim nasmehom. Ne se sekirat, če mislite, kako zmorejo drugi, ker tudi drugi ne zmorejo vedno. Ne ječat, v kolikor se zaletavate in vidite, kako ti drugi najdejo vrata, saj na čolnu vrat sploh ne potrebujete. Navsezadnje bodite samo vi. Brez primerjanja in ne iščite idealov v revijah. Tam se skriva samo kakšna življenjska modrost več, zaradi viharjev, ki jih je doživela ta oseba, sicer pa vsi smo krasni v svojih pomanjkljivostih.

Tudi moja posebna družina!

10 komentarjev na prispevek “Naša, ne tako kičasta družina”

  1. Si popolna!!! Ravno zato, ker si upaš priznati svoje pomanjkljivosti! Kapo dol… občudujem te in si mi za vzgled!

  2. Super zapis! To je to! Lepo, da si to tako iskreno napisala, ker je res. Papir/ekran/fotografija pokazeta samo trenutek zivljenja, vse prej in kasneje pa kot da ni. Ostane samo popoln trenutek. Kolikokrat sem si rekla, da bom ob takem fotografiranju, posnela se par min filma prej in potem.. Kako se otroci derejo, moz godrna, zakaj ze spet/pa kako on ne bi, z leve uletava kuzka v kader, z desne babica prinasa ravno takrat palacinke, da otroci takrat res ne morejo gledat v kamero… Skratka, to je to! In veckrat se spomnim na to, ko me presind obcutek zavisti, kako oni to zmorejo, kako ima ona potrpezljivega in angaziranega moza, ki ne samo, da je na sliki, ampak tudi ves cas fotografira, ipd..

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI