Tekst je pred leti zapisala Jakčeva učiteljica iz O. Š. Bojana Ilicha v Mariboru

 

MOGOČE JE LJUBEZEN TUDI TO, DA SE NAUČIMO SPUSTITI, DA SPOZNAMO, KDAJ SE JE TREBA POSLOVITI. DA S SVOJIMI OBČUTKI NE OVIRAMO NEČESA, KAR BO NAZADNJE NEMARA BOLJŠE ZA TISTE, KI JIH IMAMO RADI. (SERGEO BAMBAREN)

ZATO SE, NAŠ FANT JAKA, ČEPRAV V REZKI BOLEČINI IN GLOBOKI ŽALOSTI, Z MIROM V SRCU ŠE ZADNJIČ POSLAVLJAMO OD TEBE.
NAŠ FANT JAKA, UČENEC OŠ BOJANA ILICHA, SOŠOLEC OTROK IZ 5. B RAZREDA, NAM JE ZAPUSTIL BOGASTVO SPOMINOV NA ČAS, KI SMO GA ŽIVELI SKUPAJ.

NJEGOVIM SOŠOLCEM SO SE V RAZREDU MED URO SPOMINA UTRNILE MISLI, KOT:
-JAKA JE BIL VEDNO ZELO SKRBEN;
-ČE NISEM KAJ VEDEL, MI JE VEDNO POMAGAL;
-SPOMINJAM SE JAKOVE DOBROTE: VSE JE DELIL Z NAMI, TUDI PRI IGRANJU Z LEGO KOCKAMI;
-BIL JE IZREDNO POŠTEN IN VEDNO GA JE KAJ ZANIMALO;
-JAKA JE BIL PRIJATELJ, KI SEM MU LAHKO ZAUPAL; IN
-VČASIH JE Z BABICO SPEKEL PIŠKOTE IN NAM JIH PRINESEL V ŠOLO, DA SMO SE POSLADKALI.

ČITELJICA MATEJA SE NAJRAJE SPOMINJA NJEGOVE PRVE ŠOLE V NARAVI , KO SO SE ODPRAVILI NA TRIDNEVNI POHODNIŠKI IZLET. V RAZREDU SO GA VSI SKUPAJ SKRBNO NAČRTOVALI IN JAKA JE TIHO UPAL, DA BO ŠEL ZRAVEN. V TISTEM ČASU SE JE POČUTIL BOLJE, PRIPOVEDUJE UČITELJICA, A VSEENO SMO BILI ZASKRBLJENI, IMELI SMO DOLOČENE POMISLEKE, PO SESTANKU S STARŠI IN RAVNATELJEM PA SMO SE SKUPAJ ODLOČILI, DA GRE Z NAMI. BIL JE VZNEMIRJEN, MORDA CELO BOLJ KOT OSTALI OTROCI. KONČNO JE NAPOČIL TISTI 19. MAJ 2010. ŠE ZADNJI OBJEMI STARŠEV, POLJUBČKI SKOZI OKNA AVTOBUSA IN ODPELJALI SMO SE PROTI MILOŠU ZIDANŠKU NA POHORJU. JAKA JE BIL V SOBI Z VEČ FANTI. DOBRO SO SE UJELI. NA POHODE SVA HODILA SKUPAJ. ŠLA SVA SICER MED ZADNJIMI, VENDAR SVA ZMOGLA. IMELA SVA DOGOVOR: KO SE POT VZPENJA NESE NAHRBTNIK UČITELJICA, PO RAVNINI PA JAKA SAM. BIL JE SREČEN. BIL JE PONOSEN IN BILI SMO PONOSNI NANJ. PO POHODIH, KO SMO SE VRNILI V KOČO, JE POČIVAL. SPOMNIM SE, ŠE PRIPOVEDUJE UČITELJCA MATEJA, DA SVA NEKEGA POPOLDNEVA SEDELA NA KLOPCI IN SE POGOVARJALA. VPRAŠALA SEM GA: »JAKA, KAJ SI ŽELIŠ POSTATI, KO BOŠ VELIK?« JAKA JE POMISLIL IN NA SVOJ ZASANJAN NAČIN, Z NASMEHOM DEJAL: »KO BOM VELIK, BOM SUPER MAN!« JAKA BO ZA VEDNO OSTAL SUPER MAN, S SVOJIM HUDOMUŠNIM NASMEHOM, VZTRAJNOSTJO, VOLJO DO ŽIVLJENJA IN DELA.

UČITELJICA 4. RAZREDA OLGA JE JAKO SPOZNALA 1. SEPTEMBRA LANI. BIL JE TIH IN MIREN, SE GA SPOMINJA. Z VELIKIM NAPOROM JE PREMAGOVAL POT PO STOPNICAH V PRVO NADSTROPJE. NJEGOVO TELO JE POSTAJALO VSE BOLJ ŠIBKO, KORAK UTRUJEN. NOVE MOČI SI JE MORAL VEČKRAT NABIRATI Z OSTAJANJEM DOMA IN KASNEJE V BOLNIŠNICI. TODA, KO SE JE SPET VRNIL MED SOŠOLCE, JE IMEL KLJUB BOLEZNI VSELEJ OPRAVLJENE VSE ŠOLSKE OBVEZNOSTI.
KO SO POSTAJALI DNEVI V BOLNIŠNICI VSE DALJŠI IN POGOSTEJŠI, JE NAŠ JAKA Z NEIZMERNO VOLJO OPRAVLJAL ŠOLSKO DELO PREK RAČUNALNIKA IN TEGA NAČINA UČENJA SE JE VEDNO VESELIL. ŠE POSEBEJ PA JE BIL SREČEN, KADAR SO GA PREK RAČUNALNIKA POZDRAVILI NJEGOVI SOŠOLCI.

SČASOMA JE BOLEZEN NAPREDOVALA, A JAKU NI ZMANJKALO VOLJE IN VESELJA DO ŠOLE. TAKRAT SO NAŠI UČITELJI, KI POUČUJEJO V BOLNIŠNIČNI ŠOLI, ORGANIZIRALI ZANJ POUČEVANJE NA NJEGOVEM DOMU. UČITELJICA JASNA SE Z OČUDOVANJEM SPOMINJA, KAKO SE JE VESELIL NJENIH OBISKOV IN KAKO JE TEŽKO ČAKAL, DA SE BO SPET NAUČIL NEKAJ NOVEGA. RAD JE RISAL IN SE VESELIL, DA SO NJEGOVE RISBE, KI JIH JE UČITELJICA ODNESLA V ŠOLO, RAZSTAVLJENE NA PONOJU V RAZREDU. TUDI KO JE BIL V BOLNIŠNICI V LJUBLJANI, JE Z OPTIMIZMOM ČAKAL, DA STA SE SLIŠALA IN VIDELA PO SKYPU. IMEL JE MOČNO VOLJO IN NI HOTEL POKAZATI, KAKO HUDO JE BOLAN.

KMALU JE MORAL V BOLNIŠNICO V LJUBLJANO, A VSEENO JE MOČNO ŽELEL NADALJEVATI S POUKOM PREK RAČUNALNIKA. IN NE SAMO TO. POLEG REDNIH UR JE ŽELEL ŠE DODATNE. VELIKA ŽELJA PO ZNANJU TUJEGA JEZIKA GA JE POVEZALA Z UČITELJICO JANO. TUDI ONADVA STA SE UČILA PREK SKYPA. ŽE OB PRVEM »GUTEN TAG« SE JE NA MONITORJU VEDNO POJAVIL NASMEJAN, ZNANJA ŽELJEN OBRAZ NAŠEGA FANTA.
VZTRAJAL JE IN VESELIL SE JE TUDI TEDAJ, KO GA JE SLABO POČUTJE VEDNO BOLJ ODTEGOVALO OD DELA. NEKJE JE ZAPISANO: ZMERAJ NEKDO OSTAJA, ZAVIT V PLAŠČ SPOMINOV IN POLJUBOV, V PLAŠČ DIŠANJA IN DOTIKOV, V SAMO SAMCATO IZGUBO..

JAKA, NAŠ FANT, HVALA, KER SI BIL TI TUDI NAŠ UČITELJ – POKAZAL SI NAM, DA NE SMEMO NIKOLI OBUPATI.

 

 

1 thought on “Našemu Jakcu v spomin”

  1. Oh, Jaka. Kakšna neustavljiva moč
    Ob sočutju, ki se vzbudi ob branju, ob solzicah, ki potečejo kar same… razmišljam o tem… kako sprejeti, da se je treba znati tudi posloviti…
    Le vesolje ve, zakaj…
    Naj ostaja. Jakec. Za vse vas. In vse nas.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI