Prepričana sem bila, da sem ob njenem rojstvu bila popolnoma sama, pa sem šele po desetih letih, ko se je poslovila začutila, da sem sama ostala šele takrat …


Kako bi naj vedela? S kakšnim predznanjem bi naj razumela? Če človeka pač vedno znova kakšna stvar preseneti do te mere, da se zdrzne iz navidezno spečega vsakdana. Že res, da se je ob snidenju predstavila s svojo grozečo diagnozo, ampak kaj, ko sva skupaj s preostalimi člani uspeli grozečo smrt spoditi iz našega doma. Še več, zadnja leta se je zdelo, da smo dobesedno na konju. V galopu smo brez težav preskakovali ovire in uživali, ko nam je sicer močan veter božal lica. Zdelo se je, da živimo srečno življenje z zdravimi luknjami prepiha vred in tako je tudi bilo.


Vedno znova bom ponavljala, da je odšla v svojem slogu. Zjutraj sem jo objemala in poljubljana, peljala v vrtec, kjer užila svojo srebrno kopel, jo pripeljala domov in nato se je, obkrožena z vsemi domačimi preprosto poslovila. Čeprav priznam, da sem to dojela šele takrat, ko mi je to povedal srčni oče sicer štirih otrok a takrat zame oseba v belem. Od tega trenutka dalje sem veliko razmišljala o tem ali znamo stati preprosto in neomajno ob žalujočih starših, da bi jim bili v pomoč. Znamo prisluhniti takrat sila krhki a z bolečino obdani materi? Smo v uteho celotni družini? Namreč starša posebnega otroka imata velikokrat tudi preostale otroke, čigar srca so prav tako obtežena in se nanje več kot le preveč pozabi. Namreč znajo se umakniti in biti pridni. Tiho so, ker vedo, da njihova sestra ali brat potrebujeta mamo in očeta veliko bolj. Bolečino skrivajo. Pravzaprav so neproblematični in tako včasih, ne da bi hoteli nanje in njihove potrebe preprosto prezremo.
Znajo pa tisti, ki so z ljubeznijo in skrbjo bivali s celotno družino že prej, k njej pristopiti. Ti, ki so posebnega otroka znali preprosto sprejeti. Ga videti! Se znali pošaliti, povabiti druge otroke k sebi, da jih razvedrijo ali sobivati z družino kot celoto vsega posebnega in tistega, kar je za mnoge oči povsem običajno.
Na drugi strani so ti, ki tega preprosto niso znali in nikoli pač ne bodo. Četudi sem jim rekla, da bi lahko moje posebno dete kdaj vzeli v naročje – vsaj iz naslova sorodstvenega razmerja – pa sem ob tem prejemala le izgovore. Danes vem, da nekateri zmorejo sprejemati posameznike in jih ljubiti skozi preprosto skrb, ali tega ne znajo in nikoli ne bodo.


Sama sem v prvem akutnem valu žalovala tako, da sem pospravljala njena oblačila in jih dajala na posebni kup. V uteho mi je bilo, da sem lahko ponudila vse njene reči nekomu, ki je bil ob njej in posledično staršem, ki hodijo v podobnih čevljih. In moja nuja podariti njene stvari in pripomočke nekomu, ki to potrebujeje bila zdravilna in je še danes. Te dni, ko sem šele po nekaj manj kot letu dni, njeno posteljico, ki je bila manj kot meter odmaknjena od mojih nog, podarila naprej za nekoga, prav tako posebnega v svoji drugačnosti.
Na drugi strani pa se je lastna ihta
kazala tako, da sem njen napis na grobu želela urediti nemudoma.
Ker je sprva bival njen pepel tam, kjer sva bili skupaj na nek način v gosteh, sem bila primorana za tovrstvo urejanje prosjačiti. Pa ni šlo ne prvi teden, ne drugi, še manj tretji. Ko sem slišala, da je nekdo določil, da napis pokojnika urejaš šele po mesecu dni, s čimer se nisem strinjala, še manj želela, sem lastno željo po ureditvi ponovila jasno še poslednjič. Namreč takoj zatem sem slišala stavek ‘Ne nadleguj me več.’ in to bom spoštovala do konca svojih dni.


Nekaj ur zatem sem stopila na pot iskanja lastnega groba ali bolje rečeno zame sveti kraj, kjer ni potrebno moledovati za urejanje tehničnih zadev ali prositi, da se ovenele rože in že davno ugasle sveče odstrani. Nisem kupila le košček zemlje, v kateri je pepel z precejšnjega dela mojega srca in ninico ter najljubšo igračko vred, temveč mir, da si tisto, kar je nad njo urejam po lastni volji, potrebah in ljubezni! Tako je mnogo mesecev bil posipan le bel pesek, nato zelen venček z ogromno rdečo penljo in ko se je zemlja otoplila ter je bil čas pravi, posadila Materino dušico. Napis je prišel proti koncu zaradi tehničnega vmeščanja. Napis, ki je predstavljal jabolko spora, pravzaprav pa je omogočil videti vse tisto, kar je že leta spalo pod površjem. Dejstvo, da je Sofia omehčala srca mnogim ljudem. Tudi takim, ki je nikoli niso prav poznali, a se na drugi strani  ni mogla približati tem, h katerim je po krvi pravzaprav spadala.


Pa nič ne de. Matere preživimo mnogo. Mnogo preveč. In smo še vedno žive. Tudi tiste strte, ki nam je hlad smrti iz varnega objema iztrgal lastnega otroka.
Sama stopam naprej in kak dan pustim žalost zunaj. Oprijemam se vsega lepega in spomine prosim, da se vedno znova ne bi prikradli pred oči. In priznam, da preden ležem počitku si želim, da me ne bi obiskala, ker jutro po druženju pozabim, da te več ni. In ko obiščem ta kraj, kjer so le fizični ostanki tebe mi pomaga kamnita ptica. Ptica, ki je tebe že davno predavno odpeljala nekam daleč, meni pa, ko jo zagledam ob tvojem imenu pomaga, da razumem prostrano svobodo, ki je skupaj s tabo dobila krila.


Žalovanje je intimno in vsak po svoje stopa skozi viharno prostranost, ki varnega zavetja nima. In če ti na poti srečaš to skrušeno bitje, ter ne veš, kaj reči vedi, da samo objem povsem zadostuje in ta je meni najljubši. Velika dejanja niso potrebna, majhna, s katerim te smem nadlegovati, pa mi pomagajo, da bo žalost nekoč znosnejša!

 

 

***************************************
Pred manj kot letom dni sem zapisala še tole – klik.

 

 

2 komentarjev na prispevek “Ne nadleguj me več”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI