foto:

Kdaj, če ne ravno sedaj potrebujemo pogumne in večno optimistične posameznike, ki nam kažejo poti, ki so sicer ozke in strme, a še kako mogoče. Tatjana Novak je tiste vrste direktorica, ki v prvi vrsti v sebi ohranja preprostost in v zaposlenih vidi sočloveka. Kot pravi sama: “Ne trudim se biti nekaj kar nisem” in to kar je, sliši na unikum posebnega navdiha.

 

Tatjana, že poleti sem ti napovedala, da si želim predstaviti svojim bralcem prav tebe. Največkrat traja kar nekaj časa, da pride do realizacije, pa vendar. Tebe želim zato, ker občudujem fokusiranost in predanost delu, ob katerem ti ne manjka tudi strasti (danes velika redkost). Rada imaš življenje samo.
Kaj pri sebi občuduješ sama?
Res je, rada imam življenje samo, izgubim se v trenutkih prvinske narave, preprostih ljudi. Ne postavljam si mej, gledam kar se da široko in v vsakem izzivu vidim priložnost.
Strast izvira iz ljubezni do življenja.

 

Si hči kovača iz Pobrežja. Kar imaš danes si ustvarila sama. Smo otroci ‘s periferije’, ki smo začeli iz nič bolj trmasto vztrajni in vemo, da sta za uspeh kriva le naša vztrajnost, pridnost in navsezadnje tudi skromnost. Je tvoja in moja prednost ta, da so nama starši dali le delovni vzgled in podporo v obliki ljubezni?
Draga Petra, vse to kar si zapisala drži. V podjetništvu sem zadnjih 27 let svojega življenja. Ne znam si predstavljati kako preživeti padce brez vztrajnosti, sprememb v življenju brez trme in zastavljenih ciljev brez pridnosti. Skromnost izvira iz spoznanja, da smo najprej ljudje, potem za nami prihajajo nazivi, priznanja, dosežki. Ponosna sem, da zmorem – ne glede na čas in situacijo – najprej prisluhniti človeku, šele potem se zavem okolice kje sedi, kaj predstavlja in kdo/kaj vse ga obkroža. Morda nas izkušnje kalijo do te mere, da se slej kot prej zavemo veličine življenja. Vzgledi vlečejo. Desetletja nazaj, ko sem spoznavala ljudi, je veljal pristen stisk roke in izgovorjeno ime, danes pa se izgubljamo v nazivih, položajih, na rojstno ime se pozablja, štejejo druge stvari…. Hvaležna sem ljubezni, ki je moja rdeča nit v vseh življenjskih obdobjih, je dih vsakdanjosti.

 

foto: osebni arhiv

Najina prijateljica Vesna Gorjup mi je zaupala, da vse svoje življenje jemlješ izzive z nasmehom in brezdelnežev ne razumeš. Je v tem veliko resnice?
Kaj vem Petra, morda oni ne razumejo mene… Vsak dan je toliko novega za spoznat, prisluhnit, poskusit, izpeljat. Morda živim v okolici, ki ima rada svoj utečen ritem navad, iz tega pa je verjetno težko izpreči. Vem, da so spremembe edina stalnica. In z delom je enako, če si sposoben svoje delo nenehno spreminjati potem ne uspeš slišati dolgočasja okolice. Ne znam biti statist v zgodbi nekoga drugega. Dan je utekočinjen skozi čas, zakaj si ga delimo na čas dela in na čas brez dela, pa saj smo vedno v delu, le da se odločamo, da je delo enkrat bolj zanimivo, drugič morda manj. Skratka sem v pogonu, pa čeprav včasih zgolj z drobnimi koraki pomagam sosedi, poslušam zaposlenega, investiram v podjetje, se razvijam v prihodnost.

 

Še danes vem, kje sem stala, ko sva se pogovarjali prvič. Na oddelku Očesne klinike v Ljubljani, Sofia pa je mirno počivala v vozičku. Na eno od očes slabše vidiš, pa ne zavoljo lastne napake. Kako to, da nisi iskala krivca oz. bolj zadoščenja? Je morda to ‘krivo’, da zavoljo omenjenega posledično bolj gledaš (rečeno pravljično a nič manj resnično) s srcem?
Hja, tudi na očesnem oddelku sem kot teenejđerka kalila svojo voljo življenja.
Skozi leta operacij sem ugotovila, da ne bo poti nazaj, da moj obraz ne bo nikoli več takšen kot je bil. Morda sem se kot otrok zavedala še večje bolečine mojih staršev, ki so iskali za svojega otroka vse poti, samo da ne oslepi, da se vrne v šolo in gre svojo pot naprej. Vem, da je moja volja večja od kakršnegakoli zadoščenja. Doživetja so me oblikovala. In za to sem hvaležna. Ko se mi je na rami zjokal kirurg, ki me je srečal čez desetletja, je bil le človek, ki je naredil napako. Prav zaradi mojih oči gledam na ljudi s svojo izkušnjo, kjer srce, kot si zapisala, igra odločilno vlogo.

 

foto

Ob lastnem sinu, predvsem pa pri njegovem šolanju si spoznala, kako preveč ukalupljen je naš šolski sistem. Kakšne konkretne spremembe bi si želela sama? Ali na drugi strani, kakšne konkretne nasvete bi položila preveč ambicioznim staršem?
Spremembe bodo prav gotovo prišle. Če jih ne bodo naredile epidemije, jih bodo naredile nove generaciji otrok. Prepričana sem, da bodo otroci vedno bolj zavračali linearno učenje, na pamet. Verjetno je industrijski družbi v preteklosti ustrezala takšna izobrazba, delavca postaviti v zaporedje na tekoči trak. Industrija 4.0 zahteva kibernetsko fizične prizvodne sisteme, delo opravljajo roboti, od ljudi se pričakuje, da razmišljajo o rešitvah, imeti moramo bujno domišljijo in veliko ustvarjalnosti. Danes šole ne vedo kaj z ustvarjalnostjo otrok, sledijo in držijo se učnih načrtov, ista metoda, vsi enaki. Namesto, da bi spreminjali metode, mi spreminjamo otroke.
Trg delovne sile ve, da mora biti vsak drugačen, vsak mora iskati svoj način do uspeha.
In vedno je bila generacija staršev “zastarela” za generacijo svojih otrok, tako je tudi danes, kjer večina otrok živi sanje svojih staršev. Ambiciozni starši naj gojijo desno stran možganov svojih otrok, ki prevladuje v naravi, je holistična, čustvena, motivirana, zanesljiva, naj pozabijo na analitiko ocen leve strani možganov. Ne jemljite sanj svojim otrokom.

 

Kot sodirektorica Press Cliping – podjetja za spremljanje in analizo medijskih objav, ponuja podporo PR aktivnostim, business intelligence, izdeluje digitalni arhiv in drugo, je na našem področju ključno. Vem, da so mnogi želeli vaš model posnemati, pa se ni izšlo. Kje tiči vaša uspešna učinkovitost, prepoznavnost in seveda uporabnost?
V nenehni vztrajnosti ustvarjanja, tudi večletnemu odrekanju časa zase, drznih finančnih investicijah, razumevanju med zaposlenimi ter iskanju rešitev za prihodnost.
Vsem skupaj, ki soustvarjamo uporabno vrednost storitev Press clippinga je pomembno, da nam naročniki zaupajo, znamo prisluhniti potrebam naročnikov in ponuditi strokovno utemeljene rešitve. Večkrat nam na referencah zapišejo, da smo prijetni, srčni ljudje s katerimi je res prijetno sodelovati.

 

foto: osebni arhiv

Sama imam rada Maribor, ti si se preselila kot rečeš sama ‘na kmete’ in sicer v občino Rače. Kaj je problem nas, ki tukaj ustvarjamo, da se ves čas primerjamo z Ljubljano, ko bi pa morali stopiti skupaj in bi nam celo lahko uspelo, pa se ne premaknemo?
Morda je problem v generacijah, ki puščajo sledi svojih razmišljanj mlajšim generacijam?
Skozi življenje sem imela niz priložnosti spoznavati življenje v različnih krajih, pridobivati posle več ur od doma, spoznavati druge kulture, poslovne običaje. Poročila sem se s tujcem, ki je želel živeti na tem koncu Slovenije, ki je videl vso lepoto narave in ljudi že takrat, ko je mi nismo še niti dojeli.
Da stopiš skupaj, moraš najprej tudi narazen, a ne. Mesto, ki ga imaš rada bo v prihodnosti prav gotovo skupaj z ljudmi ubralo svojo pot. Vse potrebuje svoj čas, tudi povezovanje ljudi na večih področjih.

 

Te dni si dopolnila pet desetletij. Žariš in oddajaš moč, ki ne premika le gora, temveč probleme skorajda zasenči. Si večni optimist in mnoge ženske bi želele biti kot ti (da ne napišem, da so ti nevoščljive). Povej vsem nam, na kakšen način so lahko z vsemi temi lastnosti prav vse, saj ne verjamem, da je omenjeno rezervirano le za redke. Je pa dejstvo, da je gotovo treba biti na svojstven način malo nor, neustrašen in ljubiti je treba življenje samo.
Ljubiti življenje samo, tako preprosto je to.
Se v jutro zazreti na zelena polja, zahvaliti za čudovite nasmehe dneva, prisluhniti bolečini znanca, občudovati veličastno zahajanje sonca preden zaviješ na zadnji sestanek napornega dneva, užiti okus moževe ljubezni, prisluhniti sinovim občutkom ustvarjanja, dati veselje mami, objeti neskončno Bubino ljubezen, preproste stvari.
Ne trudim se biti nekaj kar nisem. Življenje gre naprej, tako s slabimi trenutki kot lepimi presenečenji. In takrat, ko me življenje zamaje, vstanem. Znova in znova. Vendar je treba začeti, šele takrat, draga Petra, lahko nadaljujemo, kajne?
Pridi se kdaj sprehajat z mano. Vse lepo ti želim, Tatjana

 

 

PRESS CLIPING – info
FB stran

1 thought on “Ne trudim se biti nekaj, kar nisem”

  1. Oh, kako lepo. Kako močno. Spodbudno.
    Hvala za vajin klepet. Kot da sem ta hip dobila nova krila za zalet.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI