foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj

Prostituiranje je sicer nedovoljena dejavnost, a vseeno precej domača med organizacijami, ki imajo status javnega interesa in so za družbo še kako pomembne. Pred časom smo v neki družbi celo ugotovili, da je v našem mestu glede na prebivalstvo velik porast prav omenjenih, z vso civilno iniciativo vred.
Rekli boste naj govorim sama zase, pa bom kar začela. Odkar sem javni sektor, ki je poznal le kartico zdravstvenega zavarovanja, zamenjala za dogodivščine, ki jih ponuja le neprofitni zavod, sem začela spoznavati prosjačenje, ki terja tudi nekaj dobrikanja. Seveda so bili ob prvi razstavi stroški mnogo višji, ki smo jih predvidevali. Biti neznan, imeti velike sanje in ne izpostavljati ‘uboge’ otroke, da bi se komu zasmilili, zahteva svoj davek.
Potrebno je priznati, da sem se ustavila in naposled ustanovila zavod le zaradi krasne ženske, ki mi je ves čas govorila o možnosti financiranja iz strani organizacije iz katere prihaja, ker je začutila tisto nekaj več, kar so naše akcije, pomoč in razstave ponujale že takrat. Sama ni obljubljala ničesar, saj odločitve niso bile v njenih rokah. Dejstvo, da je prigovarjala, opominjala in vzpodbujala, pa je pripeljalo vse ideje in akcije tja na papir, ki je, roko na srce, zavoljo statusa, še kako pomemben.
Ko so nam ponudili polovico od celotnega zneska, ker bi si zajetni zalogaj morali deliti še z drugo organizacijo, sem rekla „Ne, hvala lepa.“ Nikomur ni bilo nič jasno, jaz pa sem želela, da v nas prepoznajo nekaj več in nam brez metanja drobiža dajo vrednost, ki si jo zaslužimo. Moja mama mi je že od nekdaj očitala, da ne smem biti tako samozavestno ponosna, ampak kaj, ko pa je prav tako, če ne še bolj. Jaz se znam tu in tam celo igrati, ona pa razen za nogomet, ki ga je igrala v sedemdesetih, ne.
Ob prigovarjanju drugih akterjev in potrebe pripomočkov za novo nastale razstave, predavanja za mame in delno poplačilo našega zvestega tiskarja, sem se pač vdala. Se iskreno zahvalila in požrla slino. Veste, veliko ljudi občuduje delo in prizadevanja in malo je takih, ki pristopi in ti reče, da so tukaj za to, da ti pomagajo, kar je seveda v njihovi moči. Če sem svoj projekt prodajanja hrane na stojnicah ob grajskem vogalu prepustila meni dragim moškim, potem se še vedno čudim, da jim iz starih zidov grozijo.
S stojnicami se namreč ne smejo približati v oddaljenosti 5 metrov, prav tako so označeni za ulične prodajalce hrane. Velika podjetja v mestu podpirajo velike živine. Oprostite izrazu, ampak kolikor mi je znano, so določeni projekti financirani za to ali ono storitev povsem zastonj. Pa ne želim zganjati panike zgolj zaradi nevoščljivosti. Zanima me le, čemu moramo majhni dosledno upoštevati pravila, ker se bo bojda v nasprotnem primeru zrušil mestni grad. Kako to, da lepo pošteno plačujemo elektriko, za druge pa je lahko povsem brezplačna? In ti drugi gotovo niso obubožani in dobrih ljudi, ter njihove pomoči potrebni posamezniki.
Ko sem organizirala naš prvi koncert, ki ni bil dobrodelen, sem dobila precej lekcij. Bog ne daj za dobrodelno noto. Dobra so le naša dela, mi pa se želimo zahvalit našim prijateljem, dragim podpornikom in preostalim ljubiteljem dobre glasbe. Da bi se komu zasmilila ob pogledu na mojega zelo prizadetega otroka, ki bi iz vaših denarnic zvabil nekaj več denarja, vi pa bi v zameno lahko poslušali to ali ono glasbeno skupino, se ne grem. Te lekcije so me naučile, da je potrebno pomoč posameznika, ki ni del neprofitne organizacije ali družine, definirati. Tako nekako, kot je znana urna postavka na takih dogodkih vedno prisotnega natakarja ali varuške, ki na našem domu čuva otroke.
Ob iskreni zahvali velike korporacije, da nam je prišla v zavezništvo ob plačevanju glasbenikov (teh nikoli ne pustimo praznih rok, ampak se dogovorimo za plačilo) so se naše poti razšle, dasiravno sem omenila, da bi naša prizadevanja želela predstaviti ob pričetku leta, kjer bi morebiti našli skupne interese in ne ob koncu, ko se deli le drobiž zavoljo poznanstva. Nergač postajam in to mi je jasno. Počasi me ne bo imel več nihče rad, pomislim, vendar me je prostituiranje izmučilo do te mere, da ne prosjačim več. Prositi, da nekdo pride s ceno naproti, nima s klečanjem na pragu velikih ničesar. Dogovarjamo se o obojestranski prepoznavnosti in pogledamo, kje se bomo lahko srečali. Dogodi se torej, da je kdo predrag in se brez zamere obrnemo vsak v svojo smer.
Utrujena sem od igre, katerih pravil sploh ne poznam. Prodajamo izdelke, ki razveseljujejo ljudi in ne dajemo otrok na fotografije nad škatlo z zamaški. Žal mi je vseh tistih, ki so to primorani in verjamem, da za vse omenjeno obstajajo druge poti. Eni zmorejo izpostaviti pereče stvari in pridobiti sredstva, drugje posamezniki ostajajo doma. Za take me še najbolj skrbi, saj vedno, da je nekdo pridobil precejšnjo vsoto za terapije in pripomočke, ki bi jih na drugi strani potreboval tudi njegov otrok.
Med eno in drugo skrajnostjo je jadranje precej nevarno. Nekaj zatočišča najdem v fotografski umetnosti naših razstav in v očeh materah, ki so zame pomembnejše, kot njihov otrok z diagnozo. Ob vsem tem, pa me pomirijo posamezniki, ki dajejo brez posebnega pričakovanja. To so tisti ‘majhni’, ki se borijo tudi sami, za svoj vsakdanji kruh. Prostituiranje pa pustimo raje drugim.

Besedilo je bilo objavljeno na internetnih straneh Večera (29. 10. 2015).
Fotografija Reneja Gomolja je bila izbrana izmed dvajsetih kot fotografije tedna s strani The Guardian.

1 thought on “Neprofitno prostituiranje”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI