foto: Rene Gomolj

(moji prijateljici Poloni Seme Ciglenečki)

Bilo je to že davnega leta 2014. Mirni sobotni spanec je prekinila močna bolečina v čeljusti. Zob!
Potrkala sem po zobeh – zabolel me je zob, ki je bil mrtev že leta! Bolečina se je stopnjevala in na koncu sem jokala na ves glas. Še takrat, ko sem bila prepričana, da nisem sposobna zdržati več, se je bolečina le še stopnjevala in stopnjevala. Ostra bolečina se je nato razširila na vse zobe in vrtala v moje možgane. Poskusila sem vse – Analgin, Lekadol, Tramal, Nalgesin, kombinacijo enega in drugega, toplo, mrzlo,klinčke, žganje,… Komaj sem dočakala ponedeljek in odhod k zobozdravniku. Po pregledu je zobozdravnik povedal, da me ta zob ne more boleti. In me je poslal na rentgen. Vrnila sem se s sliko. Na njej nič. Poslal me je k čeljustnemu kirurgu. Ta se je odločil za zdravljenje dlesni, oz. žepka ob dlesni. Manjši poseg, vstavljanje trakca z zdravilom… Oddahnila sem si. Bolečina je prenehala. Ampak – le v času, dokler je držala anestezija. Doma se je spet začelo. Vse močneje in močneje. Zavlekla sem se v sobo in tiho jokala. Ko nisem več mogla ne ležati, ne stati, ne hoditi, ne misliti, sem poiskala zdravila v omarici in naenkrat pogoltnila dva Analgina, dva Lekadola, dva Nalgesina,… „Zastrupila se boš“ – je rekel soprog. „Ni mi mar, le da neha boleti“ – sem odgovorila. Ampak, ni nehalo. Bolečina je postala le manj ostra. Moje romanje od zobozdravnika do čeljustnega kirurga in nazaj, je trajalo tri tedne. Tri predolge tedne norosti, ko nisem ne spala, ne jedla, le goltala tablete, pokrivala glavo z blazino in jokala. Ponoči sem razmišljala o tem, da se bom vrgla z balkona, če mi v kratkem ne pomagajo. V trenutkih
najmočnejših bolečin me je soprog zgroženo in nemočno gledal v oči, iz katerih so vrele solze…
„Ti ne potrebuješ zobozdravnika, temveč egzorcista“ – je rekel. Na inzistiranje »tečne in hipohondraste« pacientke se je čeljustni kirurg le odločil in mi naredil apikotomijo vseh zob v zgornji čeljusti. A po posegu bolečine niso izginile… So pa postale znosne. Naučila sem se, da mi je lažje, če zgornje in spodnje zobe razmaknem s svaljkom papirnatega robčka (bolečino je namreč sprožilo že to, če sta se mi dva nasprotna zoba dotaknila) in da bolečino omili mrzlo. Tako sem po ves dan v roki držala kozarec z vodo in ledom. Obravnavana sem bila tudi pri nevrologinji. Na magnetni resonanci sva izključili tumor. Končna diagnoza: atipična nevralgija levega obraza in zdravljenje: antiepileptiki. V službi niso vedeli, da zjutraj najprej pogoltnem analgetik, da bom lahko govorila, da zelo slabo spim, ker me bolečina kar naprej zbuja… Ko se mi je po enem letu pod zgornjo ustnico pojavila vrečka polna gnoja in ko sem v enem posegu ostala brez treh sprednjih zob z obrazložitvijo, da sem imela vnetje kosti in se mi je dober del čeljusti enostavno raztopil in izginil, je hipohonder postal oseba, ki se ji verjame. Tako je tudi »moja nevralgija« postala resnična. Od stresa močno stiskam zobe med spanjem. Tako močno, da mi popokajo zobne korenine v čeljusti. Skozi poke v kost prodrejo bakterije, ki počasi uničujejo kost… Proces v čeljusti draži živec in ga poškoduje. Zato me še zdaj občasno bolijo zobje, ki jih že zdavnaj več ni…

Kot bi te urekla, prijateljica moja. Ker si me nekako ob času, ko so se moje bolečine umirile, poklicala iz dopusta na Brionih in mi povedala, da je tudi tebe začelo boleti podobno kot mene in da je bolečina nevzdržna. Dolgo sva se pogovarjali. Odšla si v Ljubljano, v Zagreb, k enemu zobozdravniku, k drugemu zobozdravniku, nevrologu, poskusila alternativne metode zdravljenja, fizioterapijo… Tvoja bolečina je vztrajala in vztrajala in ostajala brez imena in brez vzroka. Vztrajala je tako dolgo, dokler ni začela najedati tudi tvoje duše.

Zame si bila vedno dragocena prijateljica, takšna, ki jo skriješ globoko v srce in se z njo v tišini
pogovarjaš v redkih trenutkih samote. Takšna, za katero ne potrebuješ ne telefona, ne osebnega kontakta. Zavedaš pa se, da je tu in da jo imaš neskončno rada. Velikokrat sem se ti opravičila, ker te nisem poklicala po telefonu: „Oprosti meni, avtistični, ampak ti veš, da je zame telefonska slušalka težka nekaj ton…in tudi veš, da te imam vseeno rada.“. Vedno si se nasmehnila. Ker si razumela.

Veš, občudovala sem količino podatkov, ki si jih hranila v svoji glavi. Vsa tista imena, dogodke, letnice,… Pogovarjali sva se o potovanjih, prebranih knjigah, knjigah, ki si jih ti prebrala, jaz pa jih obvezno še moram, o naših otrocih,… S teboj sem se lahko pogovarjala o vsem – od mode do najbolj strokovne tematike. Bila si moj vir znanja in z največjim zaupanjem sem prihajala v tvojo ambulanto in se posvetovala o kakšnem pacientu. Moja pametna soseda. Bila sem neizmerno ponosna, ko si ti prišla v mojo ambulanto in mene vprašala za mnenje.

Verjela sem, da boš prišla nazaj. V službi nisem dovolila, da bi tvoje paciente prepisovali k meni. Čakala sem te…

Zadnji teden nenehno jočem. Ves čas se mi vrti po glavi ali bi morala biti bolj vztrajna, ko si mi napisala, da nisi dobro in da me boš poklicala, ko ti bo bolje. Zakaj sem čakala? Če bi te tistega groznega dne poklicala… ali bi še vedno bila tukaj?

Odšla si… Ne vem, če sem se ti dovolj zahvalila za vso pomoč pred operacijo hrbtenice, za lektoriranje mojih zapisov v nematerinskem jeziku, za številne drobne usluge in radosti?

Veš, že dolgo, dolgo nisem molila. V zadnjem tednu sem spet začela. Molim za tebe in za vse tiste, ki romajo po tem svetu s svojo bolečino, ki jo tisti, ki naj bi ti pomagali, ne razumejo. Ker sit lačnemu ne verjame. Ti si svojo bolečino pozdravila, draga moja. S čistim kirurškim rezom. Brez napake. Točno tako, kakor si tudi zdravila svoje bolnike. Jaz moram živeti naprej, brez podpore edine osebe, ki me je razumela in vedela, kaj sem prestajala in kaj še vedno prestajam.

Pogrešam te, draga. Danes, jutri, v neskončnost. Zelo, zelo…

mag. Gordana Štrković – Tomaško, dr. med., spec. ped.

2 komentarjev na prispevek “NEVRALGIJA – SINONIM ZA ZLO”

  1. Zgodba, ki se dotakne vsake celice telesa.
    Globoka. In slišna.
    Nekatere globine nam ne hodo nikoli jasne. Nikoli…
    Objem

  2. Ves čas te čutim ob sebi, za sabo, na desni rami. Ko se zatopim v delo, se rahlo odmakneš; potem si spet tu. Pogrešala te bom.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI