foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj

Paraolimpijce sem pričela spremljat šele ob naši drugi fotografski razstavi Nedotakljivi, ob kateri smo v objektiv sredi zasnežene strmine ujeli Gala Jakiča. S fotografom Renejem Gomoljem sta se namreč poznala že nekaj časa, midva pa sva se prijateljsko ujela že ob prvem snidenju. Njegova žena Nina Wabra Jakič me je povsem očarala s svojo iskrivo in naravno živahnostjo. Priznam, da sem na nekem poletnem soku ob njeni suvereni misli, da je pred njo nosečnost in kasneje otrok, le za kratek čas obnemela in se vsakdanje spraševala, kako bosta zmogla. Te dni, ko je Leo star že slabo leto, sem jo morala povprašati kaj več po vsem, kar je ta hip za vse okrog nas izrednega pomena. Namreč, upanje v lastna hotenja, verjeti v skupno pravljico in preprosto vedeti, da ti kljub dodatnim pomagalom pripada vse, o čemer je mogoče sanjati!

Kdaj se je v vas porodila sama želja po otroku?
Zelo dolgo je ni bilo. Potem se je začela oglašat. Se mi zdi, da okrog tridesetega rojstnega dne. Potem se je zgodil moj kaskaderski dogodek na avtocesti (zaradi posledic te prometne nesreče je Nina Wabra Jakič pristala na invalidskem vozičku, op.a.), po katerem sem z vsemi silami željo po otroku pošiljala v kot. Seveda si nisem predstavljala, da bi bilo z mojo poškodbo to mogoče. Nisem si niti predstavljala, da me bo takšno lahko imel kak moški še rad. Na svetlo sem želji dovolila spet, ko sva z Galom resno zastavila in me je prepričal, da zmoreva tudi to čarovnijo.

Kakšne so bile prve reakcije domačih glede na dejstvo, da sta oba na invalidskem vozičku?
Njegovi starši so zaljubljeni v to novo zgodbo, odkar sva jim povedala. Moja starša sta novico sprejela z veliko rezerve in predvsem precej strahu. Kako bo moje telo zmoglo nosečnost in kako bi moja duša zmogla, če bi šlo kaj narobe.

Sta imela skupaj z Galom skozi nosečnost kakšno posebno vodilo?
Mislim, da sva imela vsak svoje vodilo. Galovo niti ne vem točno, kakšno je bilo, vem samo, da je bil hud name, ker me je kar naprej nekaj skrbelo. Njega ni. Zaupal je. Moje vodilo je bilo, poskrbeti, da bo kakršno koli tveganje minimalno. Nehala sem kaditi, naštudirala sem prepovedano hrano in sestavila skupino strokovnjakov za vsa področja, na katerih bi se pri meni, zaradi moje poškodbe, lahko zataknilo. Za sabo sem imela celo četico zdravnikov, ki jih, hvala vesolju, na koncu nisem potrebovala. Ob vsem tem sem 98 odstotkov nosečnosti neskončno uživala!

Glede na dejstvo, da ste bili primorani preživeti konec nosečnosti v porodnišnici me zanima kakšne so bile tam vaše misli?
V bistvu sem melanholično vnaprej pogrešala svoj čudovit trebuh in vse dogajanje v njem. Prvič v življenju sem bila boleče ponosna na svoje telo! Prvič sem se imela skoraj narcisoidno rada. Kaj zmore moje telo, kako pridno opravlja svojo nalogo, kako čudovito čuva moje detece kljub vsemu grdemu, kar se mu je zgodilo. Tako zelo ponosna sem bila.

Ste kdaj podvomili o vajinem otroku ali sami nosečnosti?
Že več let preden sva se spoznala z Galom sem vedela, da si me je za mamico izbrala duša fantka. Srečevala sem ga v sanjah in ime mu je bilo Maj. Po nesreči se je Maj umaknil. Strah me je bilo razočaranja, če me fantek ne bi več našel, če moje telo ne bi bilo več dovolj močno, da ga predstavi temu svetu. Razpoložljiva literatura o nosečnicah z mojo poškodbo ni pomagala. Nasprotno. No, pa se je rodila ta lepa duša. Sicer ne kot maj, ampak kot Leo. Meseca maja.

Kaj bi želeli povedati vsem ženskam s podobnimi strahovi, ki so morebiti prav tako na invalidskem vozičku ali telesno spremenjene?
Verjamem, da so nam stvari v življenju namenjene in se nam zgodijo, ko smo pripravljeni. In takrat, ko smo pripravljeni, moramo verjeti v svojo moč, ki je včasih prav nadnaravna. To se zgodi takrat, ko naravna čudodelnost in brezmejna moč naše psihe združita sile. Takrat je vse mogoče! Takrat se dogajajo čudeži! Jaz imam za dokaz svoj živi čudež, ki me že 12 noči zbuja po 20 krat na noč, me zjutraj premlati s svojo ninico, da se zbudim še enaindvajsetič, in se mi potem tako široko nasmeji, da moj prsni koš postane premajhen za gigantsko, kričečo ljubezen, ki eksplodira v meni.

Tekst je bil objavljen na Večerovi internetni strani.

foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj

1 thought on “Ninina zgodba posebne nosečnosti”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI