foto: Doris Markač

Trgatev je tisti najpomembnejši dan v letu slehernega vinarja, kot dogodki, ki nas zaznamujejo in z njimi živimo celotno leto. Že res, da je pomembno tudi kletarjenje, ki traja veliko dlje, vendar omenjen dan zagotovo pusti močan pečat letniku.

Vina, ki sleherno leto nosijo identični okus so preveč šolska in jih je treba, roko na srce, od zunaj pač preveč usmerjati. Moje laično razumevanje vinogradniških struktur pa dopušča spremembe v okusu, vonj letnika, ki nosi s sabo zgodbo o burji, ki se je podila med trsi in ljubezen vseh tistih, ki so grozdje seveda trgali. Mnoge med njimi srečam le enkrat letno, spet nekatere dovolj pogosto, da so se med nami spletle prijateljske vezi. Dejstvo je, da nas Svetlikova Rebula povezuje. Med nabiranjem grozdja, ko se po prijetnem delu sedemo za dovolj dolgo mizo in takrat ko jo vsak na svojem koncu pijemo.
Zgodba Ivi in Edvarda Svetlik nosi s sabo življenjske modrosti, ki jih lahko pridobiš le skozi desetletja in občutiš z lastnimi rokami. Njuno Rebulo, ki je bila sprva namenjena le za družino in prijatelje,  je sedaj mogoče piti na različnih koncih sveta in v najprestižnejših restavracijah. Vendar je najslajša na pred njuno hišo, v običajnih kozarcih brez peclja in njuni vedno radostni družbi.

Leta, ki se počasi preveša h koncu, si ne bom zapomnila po epidemiji, temveč po druženju s prijatelji tam, kjer si ob polnih kozarci pripovedujemo zgodbe in vemo, da nam nam noben virus ne more pretrgati vezi prijateljstva in oslabiti polnega okusa Rebule.

 

 

 

Celotni album najdete na FB strani Svetlik wine – klik.
Foto& video: Ninetyframes.
www.svetlik-wine.com

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI