foto: Rene Maurin
foto: Rene Maurin

Ste nase že navlekle tanke dokolenke? Tiste, ki so jih nosile naše babice in so bile v nepotrebni rjavi barvi, za katero bi želela, da se v barvni lestvici sploh ne bi pojavila, me pa jih imamo danes na voljo celo v tonu saharskega peska?
Jaz priznam, da sem jih lovila iz predala že prejšnji mesec, ko obute balerinke niso zadostovale, saj so temperature že vztrajno najavljale konec poletne sezone. Naj pojasnim, kako je s temi dokolenkami. Vse se delamo, da jih sploh ne poznamo, kaj šele, da bi si jih kdaj navlekle nase. Potem ko jih vidimo na starejših ženičkah, ki nimajo dovolj dolgega krila, se začnemo celo zmrdovati. Pogled nanje ni estetski, vendar pa si vsaj enkrat v življenju priznajmo, da sežemo po njih, bodisi tu ali tam, če ne ravno redno, ko letni čas pač tako zahteva. Nikoli lahko obkrožijo le športnice, ker v športne copate, na pohodniški podplat ali tevice res ne gredo.
Če me vremenske (ne)prilike prisilijo, da si oblečem najtanjše kožne hlačne nogavice in potem celo slišim, da se mi noge svetijo, jaz pa želim naravni ‘look’, potem poiščem potrditev le v njegovih očeh. Vpraša celo, ali sem si jih oblekla le za spremembo. Rada bi mu rada priznala, da sem to storila le zanj, a izdahnem le, da je to izključno zavoljo nižjih temperatur. Lansko zimo sem iz pozabljenih škatel vzela celo pasove za najlonke. Celo otroštvo sem mislila, da je govora o navadnih nogavicah, in šele on me je razsvetlil, da gre za neelastično kopreno običajnih nogavic, nad katerimi prisega Dita. Seveda mi je kupil najmanjšo številko. Po stanovanju v celem kompletu nisem hodila gor, dol in vmes umila vseh svojih otrok. Ne, samozavestno sem si navlekla vse omenjeno nase in sredi dramske igre ugotovila, da mi je pas zlezel na boke (šele kasneje sem se zavzela, da pride zgornji rob na najožjo točko trupa), črni rob najlonk pa mi je vztrajno silil navzdol. V času odmora so bili ob tem pogledu veseli le moški. Ženske smo do žensk še vedno žlehtnobne. In s pogledi ob neodobravanju povemo več kakor tri enozložne povedi skupaj. Kako sem si kot študentka veselo potegnila nase najprej spodnjice, šele nato pasove in dodala nesamostoječe nogavice, ne bom opisovala. Škoda bi bilo obujati spomine na aktivnosti na WC-ju, ko mi ni bilo povsem jasno, kako bom malo potrebo sploh opravila. O tej oviri doma nisem niti razmišljala. Če me vprašate danes, v tistem času sploh nisem kaj veliko razmišljala, sicer bi naredila kakšno neumnost manj, pa nič ne de. Ohranjam dostojanstvo in priznavam, da sem glede nogavic priučena, ostalo pa mečem nazaj čez ramo kot svoje daljše lase.
Ugotovila sva (kupuje on, nosim jaz), da je najmanjša številka sicer glede na obseg stegen prikladna, vendar kljub (samo) 163 centimetrom po dolžini prekratka. Zato pristane vse skupaj tako nizko, da se v tem kompletu ne bi upala sleči še tako samozavestna ženska. Kaj šele, da bi se sama počutila zapeljivo, poželjivo in kako drugače privlačno. Potem pa se vedno znova začudi, da posežem po najtanjših, hlačnih, običajno odebeljenih na vseh tistih skritih mestih in zraven kričim, da sem pač izbrala najmanjše zlo.

Neprofesinalno se obnašam, ko tematsko zavijemo na nogavice. Živčno se presedam na stolu, ko ne čutim nobene želje, da bi jih bile moje noge kaj vesele. Ampak temu pač ne gre ubežati. Nogavice bodo ostale moja stalnica, vsaj pol leta, pa če mi to ustreza ali ne.

Tekst je bil zapisan v začetku oktobra za revijo Grazia.

2 komentarjev na prispevek “Nogavice, kot stalnica, pa če mi je prav ali ne”

  1. Ah, te novavice. Ne maram jih, pa če se še tako trudim z njimi vzpostavit intimni odnos. A ko je minus pet, se ne sprašujem. Navlečem jih in… me grejejo kot znajo. Le nogavice.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI