foto: Doris Markač

 

Večer je že, noč je topla in obsijana z zvezdami. Ne vem kaj imam s temi poletnimi nočmi… Pretresam dogodke zadnjih mesecev. Veliko se je zgodilo tako meni kot drugim. Korona čas me spominja na vojni čas. Na pregrete strasti, sovraštvo in strah in na vse možne heroje, ki so to reč rešili. V moji domovini je tako, da se vedno, v vsaki situaciji pa naj bo dobra ali slaba vedno pomešata dve barvi bela in rdeča. Vmesne ni ali si naš ali njihov. Ko bi ta narod enkrat zares sprevidel, kako močno razni »politiki« izkoriščajo naše travme, kako prilivajo olje na ogenj in kako brezčutno izkoriščajo nekaj čemur se reče tisti krvavi čas po 2. svetovni vojni in herojstvo leta 1991. No, tako smo ta travmatični čas preživeli v moji družini.

30 let in malo manj kot mesec nazaj je bil vroč poletni dan. Spomnim se poletne noči, prastarega televizorja in veličastne proslave, ki se je tisti čas odvijala na Trgu republike v našem glavnem mestu. Spomnim se, da je tam neki stric govoril, da so dovoljene sanje a samo nocoj… Ker… Naslednji dan je bila vojna…. Vem, ker sta me stara starša, komaj, čez številne barikade pripeljala domov k moji mami. Doma sta bili samo mama in moja sestra. Tvoj oče, je rekla babica, je pomemben mož. Kmalu zatem je mama presodila, da pri njej nisva več varni. Kam se je skrila ona ne vem. Morala sem k starim staršem, kamor je moj oče, oborožen z brezostrelko, na skrivaj prihajal na obisk. Vedno so ga spremljali stražarji in vedno je v usnjeni torbi nosil neka pisma. Morda je danes zadnjič, je rekla moja babica. Takrat nisem razumela… Kam bo odšel? Babica me je objela in rekla, da še pride. In je res, spet z vsem tem spremstvom in tisto usnjeno aktovko in s pismi v modrih kuvertah, ki jih je dal babici, ki jih je skrbno spravila. Ko sem jo vprašala, kaj je v njih je rekla, da naj o njih ne govorim nikomur. Stara sem bila 7 let. Moj oče je bil res pomemben mož. Ponosna sem nanj. Žal, pa ni bila nanj ponosna njegova domovina. Takoj po vojni je bil izgubil službo. In to zato, ker so se po vojni dogajale čudne, grde in temne stvari. Nikoli mi ni povedal kaj se je takrat zgodilo. Zdi pa se mi, da je videl kaj naredi vojna, ki iz ljudi potegne najslabše ali najboljše (vrstni red besed je namerno obrnjen) in vem da del tega najslabšega ni želel biti. Vem, da se ni boril ne za leve ne za desne ampak za samostojno Republiko Slovenijo.

20 let kasneje (ali kako manj) na vroč poletni dan sem sedela z mojo babico v njeni kuhinji. Kako sem imela rada to urejeno, lepo in inteligentno žensko… Povedala mi je zgodbo, ki me v vsej svoji žalosti spremlja še danes. Imela je sestro, ki je zbolela in mlada umrla. Vsaj tako je vedno rekla. Baje ni bila slaba le v Nemca se je zaljubila. A je Slovencem (svojim rojakom) med 2. svetovno vojno pomagala kolikor je le mogla in njen mož (Nemec) tudi. Tako zelo pomagal, da marsikoga niso odpeljali v taborišče ali pa je koga celo rešil pred strelnim vodom. Potem je bilo vojne konec. On je iz babičine zgodbe izginil, ona pa je ostala saj je bila noseča. Nosečnicam pa ja ne bodo naredili hudega. In tako se je noseča odpravila na vaško pokopališče. Kjer jo je čakal Franc (ime je izmišljeno), ji rekel, da je sovražnica OF, zakričal; Smrt Fašizmu, svoboda narodu! (povsem zlorabljeno) in jo tam za pokopališkim zidom nosečo ustrelil. Zatožil jo je bil sosedov Miha (tudi to ime je izmišljeno), ker je bil vanjo skrivaj zaljubljen, ona pa je rekla da drugemu. Prasica, boš že videla, je rekel, ko je v Teharje gnal njeno mamo in mlajšo sestro. Mamo so poniževali, sestro posilili. Rešila ju je prav ona (babica), ker se je bila poročila s pravim Slovencem. Kakšno bolečino, kakšen gnev je v sebi nosila moja babica. Nikoli ni bila članica Komunistične partije Jugoslavije in nikoli ni hodila v cerkev. Kakšen je to Bog, ki to dopusti, mala moja, je rekla v solzah. Danes vem, da Bog tega ne bi dopustil, nikoli storil, ker to lahko naredi le človek. Nihče od teh ljudi ni nikomur nič hudega storil… So pa drugi njim…

Prepričana sem, da obstaja vsaj ena taka zgodba v vsaki slovenski družini in je hudo hudo vnetljiva. Ker je boleča in ker je polna sovraštva, STRAHA in SRAMU… In za strahom in sramom je vedno bolečina, ki se kot gnoj cedi iz človeških ran. In okuži vse kar je dobrega na tem svetu in mori v imenu države ali ideologije.

Danes še kakšno leto kasneje, sedim v svoji kuhinji, babice že dolgo ni več in pišem te vrstice. Opazujem kaj se dogaja in si pravim, da nekaj moram storiti. Ker ta svet je šel čisto v ku… 
Mene vedno zaboli, ko slišim, da smo Slovenci hlapci. Kdor to izjavi ne pozna naše zgodovine. Smo klen narod, ki se ustalil na obrobju vseh »ta velikih« in za to ozemlje smo se morali vedno boriti. Tudi z orožjem, če je bilo treba. Zdi se, da se kot taki že nagonsko borimo proti našemu skupnemu sovražniku – trenutni oblasti. Sploh ni važno kdo vlada, mi ga ne maramo. Spodbujam spremembe v naši državi. Se pa bojim, da je edina sprememba rdeč pulover. Nobene vizije ni, ker bolj ko poslušam in berem nič pametnega ne slišim. Imeli pa bomo pitno vodo. Vsaj na bregove naših rek, jezer in morja ne bodo prišli beli puloverji. Kako lepo, si mislim. A kaj ko so zadaj spet ta presneta oblačila. 
Veste, zelo dobro vem kaj nam je prinesel Narodno osvobodilni boj. Naj vsem tistim, ki zdaj oblačite bel pulover povem, da jaz ne bi bila Špela moj mož pa ne Jaka. In v šolah bi zdaj govorili nemško in bili bi sužnji nemškemu narodu (morda bolje nacistični ideologiji). Če mi ne verjamete preberite tisto populistično knjigo, ki se ji reče Moj boj. Spomnite se, da je nacistični režim pobil 7 milijonov Judov (in to ni samo statistika) in da so svojo idejo še kako uresničevali. Vedeti pa morate, da partizani niso bili sami »fejst« fantje. Hkrati se zavedajte, da tudi vsi oni, ki trohnijo po množičnih grobovih v naši domovini, niso bili. Zavedajte se tudi, da v grobovih ne ležijo samo vojaki in da niso samo moški ali odrasli. In da mnogi od teh ljudi niso nikomur naredili nič žalega. Da pa so oboji, beli in rdeči, branili svoj dom in počeli tisto, kar se jim je v tistem trenutku zdelo prav. Noben umor ni OK zato zanj ni opravičila. Tako kot ni OK, da se spajdašiš z nečim čemer danes rečemo ultimativno zlo. Oboje bi morala neka zrela oblast obsoditi ne pa prižigati bakle sovraštva med nami.

Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo;
otrók, kar ima Slava,
vsi naj si v róke sežejo,
de oblast in z njo čast, 
ko préd,
spet naša boste last!

Večina slovenskih nacionalistov ne ve kdo je avtor zgoraj napisane kitice. Če pa se jim že sanja, ne vedo v katero pesem bi jo umestili, kar je žalostno in smešno hkrati. 
Na koncu naj vam zaupam mojo veliko željo. 25 junij naj bi za nas Slovence tako velik praznik kot je za Francoze 14 julij. To je dan, ko pozabijo na svoje razlike in so ponosni na svojo državo in v eno, pijani od veselja tulijo »Živela Francija«. In tako si želim, da na naš dan slečemo naše puloverje in se, če smem povzeti še enega velika pesnika, z zlatimi čolni vozimo mimo temnih senc. Konec koncev gre le za en dan.
Zmoremo?

Tekst zapisal(a): Srce

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI