foto: Gorazd Šifrer

Moja poklicna pot se je očitno končala že pred petimi leti, ko sem stopila v čevlje ali bolje rečeno copate posebne mame. Seveda sem se vsake toliko opomnila, da moram svojemu otroku ponuditi nekaj več strokovne pomoči, z njo početi vse tisto, kar delajo moje kolegice in ji na tak način pomagati na njeni motorično razvijajoči poti.
Jaz pa sem del tega poklica odložila takrat, ko sem po prvi sila kratki porodniški poletela na delo med otroke in zapustila zdravstveni dom v oddaljenem mestu ob Dravi. V tisti delovni klimi sem resnično uživala, se med pacient počutila prav domače in vsako jutro še pred šesto uro zjutraj, z veseljem oddrvela proti severu. Med posebnimi otroki sem bila poklicno prekratek čas, da bi bila moja uniforma prežeta s suverenim znanjem in premalo je bilo takih uspehov, ki bi mi omogočali čakanje do specialnega izobraževanja, ki bi mi dal vse potrebno. Da se poklicno življenje zasuka v povsem drugačno smer in si na koncu zaradi tega celo zadovoljen, vidim šele sedaj. Danes rada pišem. (Po)tolažim kakšno mamo in ob tem podelim le svojo izkušnjo. Govorim na glas o vsem tistem, o čemer radi molčimo in pišem. Pa spet pišem. In ko je doma Ona, jo najraje objemam. Sleherni poljub, ob katerem zažarijo njene oči, si zabeležijo moje zenice. Rada vidim, ko se smeji, zato jo obračam v vse možne smeri, ker vidim, da ji to paše. Največja žalost je le dejstvo, da se ob krohotu začne dvigovat njen želodec in jo sili na bruhanje. No, to je zame edina tragedija, ki jo vidim v njenem življenju. Da se otrok ne sme veliko smejati, saj s tem izzove neprijetne telesne reakcije. Danes me celo objame. Morda si domišljam. Poboža po glavi in si mislim, da je to resnično njen hoteni gib. Včasih je kakšno sanjarjenje dovoljeno. Mnogokrat celo verjamem, da je to njen način izkazovanja ljubezni, ki ga moraš brati med gibi samimi. Ampak, če so pogovori z njenim srcem bili sprva prav plahi, potem danes suvereno prepoznavam njeno voljo in hotenja. Berem njena razpoloženja, ter sledim njenim gibom takrat, ko potrebuje prostor ali celo mir le zase. Če sem v zadnjem intervjuju navrgla, da je brezpogojna ljubezen mogoča le v odnosu s posebnim otrokom, ki pride in le vpraša: Me imaš rad? Me sprejemaš ali ne? in imaš nato le dve možnosti, da ga sprejmeš ali ne, potem priznam, da imam večkrat občutek, da me ona nosi v svojem naročju in ne obratno. Da se jaz topim v njenem objemu. Mi njeno božanje odstrani lubje okrog moje biti in njeno mrmranje pove več, kot tisoč natančno izgovorjenih besed.  Medtem, ko je zadnje mesece pričela čez noč spati in pojoče le, ko je njena plenica polna in si želi čisto nazaj, imam občutek, da je v mojem naročju  dete, ki se je že zdavnaj osvobodil otroške čemernosti. S hvaležnostjo, da smo zmogli prebroditi neprespane ure, jok, ki ga nič ni znalo potolažiti in trenutke, ko ni hotela ostati na rokah, sem pričela naposled uživati. Gotovo je kriva njena suverenost, da je imela z menoj potrpežljiva obdobja, ko me je čakala, da se bom tam v njenih rokah prepustila jaz in ne obratno. Danes lahko rečem, da takrat, ko jo držim v svojem objemu, drži v naročju ona mene. Ko zakopam svoj obraz pod njen vrat, v njem najdem tolažbo jaz in ne njene minimalne zdravstvene težave. In ko takole skupaj uživava vem šele sedaj, da je ona čakala name in ne obratno. Želela si je le, da se sprostim, sprejmem, si nemara celo oddahnem in samo sem. Skupaj z njo. Brez nepotrebnih besed ali dejanj. Objem zaobjema vse in še več!

Če se vrnem nazaj k svojemu primarnemu poklicu priznavam, da v meni ni več nič fizioterapevtke, saj svojega otroka ne pripravljam na hojo, temveč sem jo naučila, da na prošnjo ‘Daj mi lupčka.’ to tudi stori. Ta hip me muči le, da moja Mici odpre kljun, jaz pa želim le cmok.

1 thought on “Kako sem se v njenem objemu znašla jaz”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI