foto: Doris Markač

Rdeč balon je simbol, ki ima globoko težo. Če smo uspeli povezati ne le Slovenije, temveč tudi Evropo, dvigniti posebne otroke na mesto, ki jim pripada in jih umestiti v družbo, del katere so, potem me napadi s strani okoljevarstvenih organizacij izredno bolijo. Vzdušje razumejo le tisti, ki so tam prisotni in nas držijo za roke.
Boli me, ker napihujete število balonov, ob lažeh postavljajo fotografije naših otrok in tistih, ki so v različnih mestih pripomogli, da je pohod v vseh ostalih mestih sploh mogoč. Očitno certifikat (klikni tukaj), ki dokazuje, da so naši baloni okolju prijazni za vas niso dovolj. Nekam je treba projecirati jezo in zagrenjenost. Očitno je težko potrkati na naša vrata in vprašati, kako in kaj. Tako pa nas polivate z gnojnico laži in se skrivate za skrbjo za naravo. Sama nimam potrebe, da bi vsem razlagala, da je ločevanje odpadkov v našem domu stalnica, čistila ekološka, čeprav sem se nanje spra težko navajala, in da kupujemo ekološko meso od kmetov, ki jih poznamo, čeprav morda to ne bo zadostovalo, ker ste zagovorniki veganstva, ki kot edini prehrajevalni način ne škodi našemu planetu. Na tem mestu sem želela prst usmeriti v multinacionalke, ki naprej onesnažujejo okolje zato, ker se bomo pod njimi očitno sami malodane poklali (oprostite izrazu), pa tega ne želim.
Ploskam mladim, ki so stopili na ulice tako kot mi, s posebnimi otroki. Da jih je nekaj prebudilo ali vsaj zdramilo. Vendar je težko biti Greta. Ona se ne prevaža z letali in za pot prosi starše, da se v oddaljen London odpeljejo z električnim avtomobilom. Ona je posebna in striktna. Ona za kakce malih živali gotovo ne bi uporabljala plastičnih vreč, poroka bi bila veliko bolj skromna, kot je vaša, kjer dan po usodnem ‘da’ le smeti vsemogočih okraskov priča o prijetnem druženje in sama s svojo diagnozo vred zemlje  ne smeti z jezo in napadih na človeka ob sebi.
Ko sem ta teden ob napadih mislila, da se mi meša, sem kontaktirala Urško Zgojznik – ze moje srce edina slovenska Greta, ki nam je lahko vsem v zgled, me je pomirila takole:

“Niso vsi baloni isti. Kot nismo isti vsi ljudje. In ravno to je namen Pohoda z baloni, pokazati, da so med nami pomembne drobne razlike, ki nas delajo unikatne. Ko so baloni v funkciji manipuliranja otrok za namene pridobivanja dobička velikih podjetij, v resnici nimajo nobene dobre funkcije in iz tega zornega kota so zelo slabi. Balon je sam po sebi izum človeka in seveda je nekje nekoč dobil tudi funkcijo zabavati ljudi. 
Res je, da se danes v svetu veliko ukvarjamo z odpadki. In super je, da je Evropska Unija tik pred sprejetjem zakonodaje, ki bo prepovedala ali omejila veliko plastičnih izdelkov za enkratno uporabo. Ob tem je bilo veliko razprav tudi o balonih, ki na koncu ne bodo prepovedani, prepovedane pa bodo plastične palice za balone, ker so, kot vedo tudi organizatorji pohoda, res brezvezne. Če bi ljudje znali s stvarmi skrbno in varčno ravnati, bi bilo danes povsem drugače. Tako pa ne znamo, pogoltni smo. Ukvarjamo se z nekaj tisoči baloni za otroke, namesto, da bi se ukvarjali s problematično industrijo in kapitalističnimi interesi, podprli tiste, ki se dnevno ukvarjajo z napornimi lobiji in politiko na področju zmanjševanja odpadkov pa tudi prekomerne rabe fosilnih goriv (beri v vozilih, pri letalskih prevozih itd.). Namesto, da bi nehali kupovati vse, kar je nepotrebno – od vseh poceni majic, škodljivih čistil in mehčalcev, se hinavsko spravljamo nad tiste, katerih edini in enkratni odpadek so baloni, ki mogoče dajo upanje. Pa še ti so iz kar se da naravnih materialov.

Kak’ pa bo potem svet, če mu odvzamemo vso veselje? Kak’ bo, če se ne bomo poslušali in vsaj poskušali razumeti?  In vedno s kavča s prstom kazali na malenkosti? Odpadkov je preveč, a včasih je še več zlobe in hudobe v ljudeh.”

Zaključujem s pripisom, da nisem nikoli kadila in nikoli ne bom. Fotografija je simbolična. Mislimo, da besede ne onesnažujejo, pa so močnejše, kot dim sam. Prepričani smo, da slabe misli pomešane s sovraštvom ne škodijo nikomur, pa ne dušijo le nas samih, temveč ves planet. Če se trudimo na vsakem koraku, da naše ljube in drage zemlje ne bi onesnaževali, je treba pričeti pri nas samih. To pa je gotovo bolj težko, kot si le domišljamo.

 

foto: Doris Markač

 

3 komentarjev na prispevek “Onesnaževanje z mislimi in sovražnimi besedami”

  1. Petra, močno sem presenečena nad odzivom tovrstnih posameznikov, ki so zgrešili poanto.
    Teh par balonov v primerjavi vse poplave svinjarije, vklučno z umazanimi mislimi vred.
    ‘Namesto, da bi nehali kupovati vse, kar je nepotrebno – od vseh poceni majic, škodljivih čistil in mehčalcev, se hinavsko spravljamo nad tiste, katerih edini in enkratni odpadek so baloni, ki mogoče dajo upanje. Pa še ti so iz kar se da naravnih materialov.’
    Podpišem.
    In dodajam… naj živijo rdeči baloni.
    ‘Kdor hoče videti, mora gledati s srcem,’ a ne?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI