foto: Doris Markač

Vedeti morate, da sem po drugem otroku postala na sveže, po zraku hodeče in vse žareče mamice malodane ljubosumna. Kako ne bi, ko pa sem sama rodila deklico, ki bi morala zapustiti ta svet. Razočarana sem bila toliko bolj, ker sem bila prepričana, da bo šlo v drugo tako preprosto, kot lahko to opazujemo v filmih. Ob novici vsi ploskajo, vso nosečnost te ujčkajo, rodiš s tremi močnimi pritiski, in ko si daš otroka na oprsje, se prisesa, kot bi to počel že vso nosečnost. Potem ti čez dan mirno spi, da lahko piješ kavo s prijateljicami, mož omogoča, da imaš na računu vedno dovolj denarja, in zadnji telefon, ki ga je mogoče kupiti, ponuja take filtre, da si videti bolje kot pri enaindvajsetih. Pa ni bilo tako. Sem pa pri drugi nosečnosti, roko na srce, pričakovala več filmske lahkotnosti, čeprav smo stanovanje prenavljali pod naslovom Velike investicije, nič dopusta, za fotografiranje časa ni bilo, ker sem ponovno delala, vse dokler je to bilo še mogoče, in mož je odpeketal za nekaj mesecev službeno v tujino.
Če mi še zmorete slediti, vam pravim, da gotovo nihče od vas ni kriv, da sem med prvo nosečnostjo spala na jogiju, ki je bil položen kar na tla sredi spalnice, v sosednji sobi pa so delavci razbijali celotno steno. Seveda sva predčasno silila v komaj kupljeno stanovanje, čeprav ga je bilo treba generalno urediti. Samo profesionalna čistilka še zdaleč ni bila dovolj in nič me ni motilo, da mi ni uspelo fotografirati lastnega trebuha, ampak sem si s pomočjo hladilnika osvetljevala izposojen ‘koharček’, na katerem sem kuhala mlečni zdrob.
Tiste stare tapete bi bile danes na fotografijah retro moderne in ostanki stene odlično ozadje. Jaz pa sem bila le srečna, da sem tistih nekaj nosečniških cunj dobila za minimalno ceno, in moj telefon ni poznal socialnih omrežjih, še manj svet Instagrama. Priznam, da se mi po tem danes celo toži.
No, nihče ni kriv, da sem tako stara. Zdaj, pri dopolnjenih štiridesetih, bi bil ravno pravi čas za otroke. Stanovanje je obnovljeno, vključno z okni, ki imajo sicer neumita stekla, in tlemi, kjer se valjajo puhaste mačke. V službi nisem, tako da bi imela dovolj časa za fotografije, fotografske seanse z otroki, in instagramski profil bi bil poln barvnih cunjic mesece pred porodom. Mož bi se prijazno smehljal zraven mene in roka bi mu mirno počivala na rastočem trebuhu. Voziček bi bil dražji, kot je naš stari avto pod blokom, in vikend v Brdih bi le prispeval k mirnemu nosečniškemu življenju. Pripravila bi si dnevnik za otroka, tako pa sem prvi napolnila le nekaj strani in dopolnila nekaj črtic, druga dnevnika sploh ni dobila in tretjega čakajo povsem nedotaknjeni listi, ki jih lahko izpolni kar sam.
Če potegnem črto že v tej vrstici, si priznajmo, da je otrok danes moderni dodatek družine. Objela bi vsako žensko, ki ga ne more imeti in izgublja samozavest in verodostojnost. Ženska, ki otroka nima, ni nič manj vredna. Kako se počuti ob vsej tej evforiji, ko je materinstvo oziroma otrok nujni dodatek, bi najbolje povedala sama. Tiste mlade ženske, ki imajo množično število sledilcev in so zdaj mame postale tudi same, pričujejo še mlajšim ženskam, da si izpolnjen le še z otrokom. Da se prodajajo zgodbe, kjer družina bodisi pričakuje otroka ali pa ga že ima. Takrat, ko ena ni nobena in se poda, da jih imam več, je celo občudovanja vredno. Naj bo vse omenjeno v iskreni želji, ki prihaja iz srca, nikakor pa zaradi trendov. Koristno je najti smisel v otroških kotičkih, ampak tam moraš stati z obema nogama. Hudo je, ko tvoje gnezdo zapustijo mladiči, z dedom nimaš več ni skupnega, ker so med vama spali otroci, za Instagram pa tvoj povsem običajni dan ni dovolj.
Še več. Danes so moderni očetje. Ti imajo več sledilcev, kliki naraščajo, ko jih vidite s plenicami in ne, kot bi človek pričakoval, ob menjavi gum in z umazanimi rokami.

Sprašujem se, kako se bodo preoblikovali blogi in druge internetne strani, ko bodo otroci odrasli, ali se ne bodo več hoteli fotografirati? Bomo imeli tematiko, kako pospremiti študenta prvi dan na fakulteto, ali ponudili jedilnik za mlado študentko?
 Že res, da imam sama tri, celo tu in tam jih pokažem na fotografijah, moje poslanstvo se je izoblikovalo na tisti posebni drugorojenki, vendar še vedno sem najbolj izpolnjena takrat, ko sama dopoldan ležim na svoji postelji v rdečih salonarjih in jem sladoled.

foto: Doris Markač

Opomba: Kolumna je bila objavljena v reviji Elle. Zaradi fotografije sem nekoliko predrugačila le zadnji stavek, ki so od tistega v reviji razlikuje.

1 thought on “Otrok kot modni dodatek?”

  1. Dobra. Odlična.
    Kot posebni mami so bili in se rojevali ob vsem posebni trenutki. In svet takrat še ni bil tako zelo obseden z lepoto.
    Si me spomnila na od sosede kupljen voziček. Ni bil ravno za na Instagram pri vsaki svetlobi, a dobro je služil namenu;)
    Veliko časa za salonarje in sladoled vmes ti želim. Pa tu in tam kakšno fotografijo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI