foto: Tit Košir
foto: Tit Košir

Patra Bogdana Knavsa je v širša javnost spoznala ob ostri kritiki finančnega poloma mariborske nadškofije, vendar malokdo ve, da je v Mariboru rojen pater navdušen nad nogometom. Njegov zaščitni znak je tudi prešeren nasmeh, ki ga venomer nosi s seboj. Pred časom je v dober namen razdelil 63.326€, ki mu ga je podarila vdova brez otrok in tako pomagal ne le dobrodelnim organizacijam, temveč tudi pomoči potrebnim posameznikom. Vse do danes ponuja ogledalo družbi skozi preprostost in sočutje Jezusovega nauka.

Ob tem, ko ste dobili denar, ki ste ga prejeli od vdove in ki ste ga razdelili med mnoge ljudi in organizacije, je bilo zaslediti komentarje v smislu, zakaj pa ne nam ali zakaj temu in ne onemu. Kaj je bil vaš kompas ob delitvi?
Najprej sem bil pozoren do teh, ki so najbolj potrebni pomoči. Potem pa sem se zelo trudil, da je vsak vsaj nekaj malega dobil in da nikogar, ki je v hudi stiski, nisem prikrajšal. Verjeli ali ne, v trenutkih, ko sem smel razdeliti dar te uboge vdove, sem si resnično želel biti bogat.
Kaj bi porekli staršema, ki sta pravkar dobila zelo prizadetega otroka, glede na to, da vidite širšo sliko. Kako bi jih potolažili?
Predvsem bi pazil, da ne bi rekel kaj prehitro in da moje besede ne bi bile poceni tolažba. Sicer pa bi jih vprašal, ali so prepričani, da bo njihov otrok nesrečen? Sam sem se posvečal otrokom s posebnimi potrebami in sem videl, da smo nesrečni mi, ki mislimo, da bi otrok moral imeti to ali ono, ali da bi moral znati povedati in narediti veliko reči. Otrok pa živi v svojem svetu in zna biti zadovoljen tudi z malim. Samo pomislimo, s kakšnimi neznatnimi stvarmi smo sposobni razveseliti otroke. Seveda pa najbrž ne bi mogel mimo dejstva, da je otrok s posebnimi potrebami za vsakega starša vendarle velika preizkušnja, ki jo bo zmogel premostiti le z veliko dobroto in velikodušnostjo.

Kako ohranjate resnico do vsega kar vas obkroža?
Odkrito povedano, moje razmišljanje se ne odvija na ravni sistema in ustanov, ampak na nivoju ljudi. Vsak človek je po svoje revež in če to velja za vse ljudi – pa naj bodo znanstveniki ali kmetje, politiki ali kulturniki – velja to tudi za cerkvene ljudi, da so namreč polni slabosti in da imajo tudi oni svoje meje. Moj odnos do resnice ni nekaj abstraktnega, saj resnica vedno živi le v konkretnih osebah. Sam se zato ne sprašujem tako kot Poncij Pilat: Kaj je resnica? Ampak raje kot Jezus Kristus: Kdo je resnica? Kdo resnično živi v resnici?
V čem se skriva lepota duhovništva oziroma uboštva v vlogi frančiškana?
Lepota duhovništva je prav v tem, da človek zna odkriti najlepše v vsakem človeku. Vsak moj sogovornik nosi v sebi poleg svojih omejitev in napak tudi veliko lepega in dobrega. Mene so kot frančiškana vedno vzgajali, naj bom pozoren do vsakega človeka. Vsak duhovnik pa ima za svoje poslanstvo pomagati človeku, da vsak njegov sogovornik v sebi odkrije sledove božje dobrote.

Zakaj je življenje v skupnosti lažje in se veliko bolj udejanja uboštvo, preprostost in ljubezen do drugih, kot pri duhovnikih, ki so na farah sami?
Vsak stan ima svoje prednosti in svoje težave. Tudi skupno življenje v samostanu ni idilično, drug z drugim moramo kar pogosto potrpeti in tudi za to je potrebna dobra volja. In seveda obratno, živeti sam na fari, ne pomeni samo večje osamelosti ali pa pogostih trenutkov nerazumljenosti, pomeni tudi večjo razpoložljivost za vse ljudi, ker pač ni skrbi za samostansko skupnost. Za obojne, za svetne in za redovne duhovnike pa velja, da je duhovniško življenje radost, ker lahko prihajamo ljudem naproti v globinah njihovega srca in jih razumemo v njihovih vsakdanjih stiskah in težavah.
Nedavno ste za oddajo Studio City podali jasno stališče glede beguncev, Jezusovega nauka in dejstev iz Svetega pisma. Zakaj menite, da smo ljudje nestrpni do drugačnih, drugače verujočih. Imate morda občutek, da bi Cerkev kot takšna lahko naredila kaj več?
Ne samo Cerkev, mi vsi, posebno pa Evropska skupnost in velike sile bi lahko ali celo morale narediti veliko več. Težava je v tem, da imajo velike sile svoje interese in da jim za ljudi ni mar. Prav tako Evropska skupnost kaže še svojo mladoletnost in ne zna sprejeti odgovornosti nase. Mi Slovenci smo res premajhni, da bi rešili in pomagali milijonom beguncev, toda lahko bi bili bolj velikodušni, posebno še do otrok. Otrok nas vendarle ne more biti strah! Zakaj bi se bali, da bi bile že majhna dekleta teroristke? Tudi vloga Cerkve bi bila lahko večja, kakšno širšo izjavo o begunski krizi Komisije pravičnost in mir še vedno pričakujem. Sam vidim rešitev v razbijanju predsodkov do ljudi od drugod in v pojasnjevanju, kako tudi muslimanska vera nosi v sebi spoštovanje do drugega in duhovne vrednote. Prepričan pa sem, da takrat, ko bo šlo zares, ko bomo iz Italije in Grčije sprejeli nove begunce, kar nam napovedujejo, da se bo slovenska Karitas ponovno zelo izkazala.

Od kod črpate moči, da opozarjate na nepravilnosti in vas zavoljo tega v inštituciji, ki ji pripadate, tudi ‘šikanirajo‘?
Ah, kaj hudega doslej še ni bilo. Nekateri sobratje duhovniki me tudi moralno podpirajo.
Kaj je za vas tista ljubezen in resnica, ki bi jo želela Jezus in sv. Frančišek sporočiti današnjemu svetu?
Ta resnica je zelo preprosta in sicer, da med nami ni nobenega človeka, na katerega bi smeli pozabiti, ter da je vsak posameznik, ki ga srečamo, ljubljen od Boga. Naj bo vsaka oseba ljubljena tudi od nas!

Kdo je Bogdan takrat, ko sleče svojo kuto?
Upam, da nisem dvojna osebnost. Bogdan sem tudi takrat, ko nosim kuto. In obratno. Pater Bogdan sem prav tako, ko z mladimi igram dvoranski hokej ali nogomet. Tudi takrat želim biti prijatelj vsem mladim, blizu vsakemu človeku.

Smo v velikem tednu, pred praznikom Velike noči. Kaj za vas pomeni ta praznik?
Zame je to praznik novega življenja. Narava sama se prebuja k novemu življenje, saj Velika noč naznanja čudovito pomlad, ko se tudi slovenska pokrajina odeva v čudovite barve novega življenja. Hkrati pa je zame vsebina tega praznika krščanska, ker v teh dneh Bog obudi novo življenje v srcu vsakega človeka. Če samo pomislimo, kolikokrat na dan zameglijo svetlobo na našem obrazu zamera, žalost, tudi skušnjave maščevanja. Prav je, da skušamo temu staremu človeku z Božjo pomočjo in z njegovo velikodušnostjo odmreti. Prepustimo Bogu, da v nas prebudi novo navdušenje nad življenjem in veselje, da lahko še kaj dobrega storimo na tem svetu. In če dovolite, bi vam tudi zaupal, da sem ob tem prazniku vedno nekoliko radoveden, kako nas bo Bog presenetil še v življenju in tudi po smrti? Kako je vendar Bog dober!

Pogovor je bil zapisan za internetno stran časnika Večer.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI