foto: Petra Greiner

Prostor za jamrajočo držo se vedno najde. Četudi se ne, si ga sama celo izborim. Čeprav me mnogi zaznavajo, kot veselo in razigrano, sem pravzaprav stara tečnoba. Rada bi se izgovorila na Sofio, ampak ona ni kriva, da se sama ne ustavim. Izprežem in ljudem rečem NE. Socialna delavka  je izpodrinila fizioterapevtko in potem lajam na natakarja, ker je nerodno pozabil prinesti vrč vode. On ni kriv, da sem jaz veliko bolj utrujena, kot če bi bila mati povsem običajnega otroka. Nočem priznati, da sem zaradi nje kdaj pa kdaj celo slabe volje. Niti pri psihologinji nisem sposobna bolečini pogledati v oči.
Šele pri kakšnem drugem staršu vidim, da sem preskočila fazo žalovanja. Jaz sem stekla naprej. Namreč, bolečina ob izgubi otroka je neopisljiva. To razumemo vsi. Da izgubiš možnost za zdravega, pa le redki. Jaz nisem med njimi, ker bi to v moji glavi pomenilo, da je nimam rada. Zato žalovanja ne spustim naprej. Rečem mu celo, da je prepovedano, pa me šele teža razdražljivosti, ki je pomešana z utrujenostjo in sliši celo na izgorelost prisili, da se ustavim. Plaho ponovim stavek, da je Sofia ob vsej tej brezpogojni bolezni celo moja bolečina. Spodbujam se, da bi lahko obžalova tisti del, ko se moj otrok ni rodil popolnoma zdrav in bi mi danes mahal z rumeno rutico. Tu in tam me kak otrok, ki se je rodil takrat, kot ona opomni, da bi bil že čas, da si priznam, da me boli, ker je ona drugačna. Sama pa nisem sposobna pod isto streho vzeti žalovanja, grozljive bolečine in neizmerne ljubezni. Kakšna je sposobnost srca, da zmore prenašati vse to? Kako si naj popredalčkam celotni kaos, če pa v mojem svetu eno izrine drugo, narava pa želi, da korak po koraku zavzamem vse omenjeno. Da neham bežati pred bolečino, ki me bo zasledovala do konca moje poti. Čas je, da tudi jaz, junakinja svojega življenja, sedem na travo in pustim srcu, da boli. Četudi me je strah, da bo izkrvavelo, mu moram pustiti, da boli, ker zaradi tega ne bom nič manj odločno stopala naprej, kot me je tega nemara strah. Moje ogledalo so nekateri posamezniki s težkimi preizkušnjami. Tam gledam nečimrnost, ki je podobna moji. Iskanje krivca v sistemu in terapevtu, ker moj otrok ni zdrav. In tečnoba brez primere takrat, ko je v bistvu vse v redu.
Nihče ni kriv, da imamo otroka, kot ga imam.  Prazni prostor v sebi, ker se je že poslovil od nas ali drugo neprebavljivo izkušnjo, zaradi katere nismo več enaki. Je pa prav, da se obdamo z ljubečimi ljudmi, ki to razumejo in nas v tisti naši ihteči zmedi celo objamejo. Nihče si ne zasluži naše nesramnosti ali slabe volje. Imamo pa vso pravico, da žalujemo in pestujemo svojo bolečino.

2 komentarjev na prispevek “Pestovanje bolečine”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI