foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

Če je Peter Simonič oče treh hčerk, etnolog in antropolog, predavatelj na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo FF v Ljubljani, aktiven na mnogih področjih, s posluhom za skupnosti, v katerih se giblje, je na drugi strani s širokim znanjem in razmisleki o aktualnem dogajanju odličen pisec člankov, razprav – od etnoloških do takih, ki se odzivajo na aktualni trenutek. Odličen glasbenik in izvrsten kolega. Človek, ki je vedno tu nekje blizu, od nekdaj, s poti z vlakom proti Ljubljani, na etnoloških srečanjih, v predavalnicah, na Mariborskih ulicah, v knjižnici. Vedno je blizu in podobno razmišlja. Od časov, ko sem izdala prvo knjigo (kot je prišepnila Jerneja Ferlež,) mi je kot član skupine Ezl ek prišel igrat na predstavitev. Jaz pa sem kriva za instagram slike najine skupne ulice in tako se je rodilo Gregorčičevanje.

1. Kakšen je tvoj odnos do Gregorčičeve ulice oz. od kod ideja, da nas povežeš?
Gregorčičeva je moj dom in v skladu z izrekom “najprej pometi pred svojimi vrati” sem pomislil, da bi bilo res dobro narediti kaj na ravni soseske. Kot antropolog se ukvarjam z vsemi mogočimi skupnostmi, raziskujem zgodovino in druge kulture itd. Pri nas najraje govorimo o narodu in znotraj tega o ideoloških pripadnostih, vendar je za posameznika povsod po svetu izjemno pomembna tudi družina in neposredno bivalno okolje. Pri tem ne sanjam, da so vse težave, s katerimi se soočamo v sodobnosti, rešljive na ravni soseske. Kot veš, me zelo zanima dogajanje v različnih predelih sveta. In zanimivo: nekateri mi očitajo, da se ukvarjam z oddaljenimi težavami, na katere itak nimam vpliva, drugi pa pravijo, da naivno pričakujem, da bom z sosesko pobudo ali izpostavljanjem lokalne samouprave (Fronta za Maribor) karkoli spremenil. Po navadi kritiki niso naredili nič konkretnega, projektnega na nobeni od teh ravni. Skratka, filozofski okvir, znotraj katerega je nastalo Gregorčičevanje, je širok in ima dolgo tradicijo, obenem pa ni bil smisel dogodka politizirati, ampak dati sosedom možnost, da se med seboj spoznajo. Ti si preživetje zagotavljajo s prodajanjem svojega časa v nekih oddaljenih organizacijah in krajih, stanovanje pa dojemajo kot prostor izolacije in počitka. Jasno pa je, da vseh težav soseske ne bodo reševali poklicni upravniki na občini ali v državi. Da sem si “upal” javno predlagati druženje stanovalcev Gregorčičeve, me je dokončno spodbudila tvoja fotografija sončnega zahoda v naši ulici. Takrat sem videl, da obstajajo ljudje, ki prav tako hodijo z odprtimi očmi in imajo oseben odnos do neposrednega bivalnega okolja. Kako so se stvari odvijale naprej, dobro veš. Ena sama pozitiva, torej je bila to prava ideja v pravem času. Četudi nismo nič zaslužili.

2. Kako zelo ‘’Mariborčana’’ se počutiš?
Zelo. Kar nekaj sem prepotoval, a mi je tukaj najbolj domače. Nisem se pripravljen odpovedati družbenim stikom in občutku pristne pripadnosti, zato da bi na drugem koncu sveta naredil “bleščečo individualno kariero”, veliko delam in cenim posameznike, vendar mi avtistični ego tripi, h katerih nas spodbuja individualizirana in tekmovalna družba, nikoli niso bili blizu, čeprav me, tako kot tebe, k temu spodbuja duh čas. Sem predstavnik druge generacije, moji starši so se v mesto priselili kot industrijski delavci iz Haloz v sredini šestdesetih let. “Navadni ljudje” so mi blizu, elitneže spoznavam skozi svojo profesionalno kariero, kot novinar in pozneje kot predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Rekel bi, da precej dobro poznam utrip tega mesta, da ga obožujem in pogosto tudi sovražim, predvsem takrat, ko sem soočen z neizmerno neumnostjo in ponavljanjem starih napak. Ampak ni lepšega kot iti na kavo z nekom, ki te pozna le kot človeka iz osnovne šole, da nisem zgolj oseba, vloga, ki jo moram igrati v družbi; kariera, ki sem jo ustvaril, mu nič ne pomeni. To je zelo zdravo, da človeka ne odnese v kakršnekoli iluzije.

3. Kaj so tvoje največje kritike mestnim oblastem in na drugi strani posameznikom, ki živimo tukaj?
To je precej zapleteno vprašanje. Spomnimo se recimo župana Borisa Soviča, za katerega so govorili, kako je premehak in neoodločen, zdaj pa se je izkazalo, da je nastavil za mesto številne dobre projekte, da je bil izredno delaven in demokratičen. Pri županu Francu Kanglerju so ljudje občudovali odločnost, potem pa se je izkazalo, da je njena meja s ‘’šerifovsko samovoljo’’ izjemno tanka, da skratka ni bil najbolj demokratičen. Potem dr. Andrej Fištravec, ki mi dela osebno sramoto, saj je prav tako družboslovec. Bil naj bi demokratičen, a je popolnoma nevešč vodenja skupin, projektov ipd. Na kratko, nihče se ni lotil sistematične analize mariborske politike, obstaja nekaj fragmentov v osebnih arhivih razmišljujočih Mariborčank in Mariborčanov. Največji očitek mariborski politiki pa je, da niha med ponižnostjo centralni ljubljanski politiki – mnoge mestne stranke so zgolj izpostave ljubljanskih strank, kar samo po sebi ne bi bilo nujno slabo, če bi le imeli lastno mnenje in vizijo mesta. Tako pa zgolj ponavljajo in prenašajo sporočila za javnost, ustvarjena v Ljubljani, posredno pa tudi v Bruslju ipd. Na drugi strani imamo hujskaški lokalpatriotizem, politiko stadiona, prvinskih čustev: Maribor, nogometna prestolnica z Martinovim kot najpomembnejšim praznikom. Sicer pa je uradna politika odsev volilnega telesa: nezainteresiranega, nereflektiranega, usmerjenega v takojšnje zadovoljevanje potreb. Tudi korupcija v političnih telesih je odsev družbenih odnosov v vsakdanjem življenju: izkoristiti priložnost, znajti se …

4. Vidiš upanje za najino mesto in kje tiči rešitev?
Upanje tiči v aktivaciji znanja, ki nikakor ne dobi vrednosti, bolj so pomembne neke čudne plemenske pripadnosti. Ampak ko najino mesto primerjam s situacijo v BiH, sem lahko samo tiho. Vedno je nekje še slabše. Maribor ni več industrijsko mesto, zato bi bilo najhitreje in najlažje zaslužiti z raznovrstnimi storitvami, še posebej turizmom, dohodke od dejavnosti pa usmerjati k obetavnim obrtniškim in industrijskim idejam. Turizem je velika priložnost, obenem pa ne more biti edina gospodarska panoga, ker je preveč občutljiv na družbeno-politično dogajanje. Hrvaška je recimo potrebovala kar 20 let, da je dosegla podobne dohodke kot pred zadnjo vojno. Turizem je plaha ptica, upad v Mariboru bi čutili, tudi če bi se kaj zapletlo v Bosni. Za tujca so te stvari preveč blizu. Štipendijska politika je zelo pomembna, da razviješ “človeške potenciale”, pogosto ni treba več kot to, da pogledaš dobre prakse s sveta in jih prilagodiš domačim razmeram. Ni treba izumljati tople vode. Med radikalnejšimi idejami, ki se jih branijo vsi ‘establišmenti’ po svetu, je lokalni denar, s katerim spodbujaš notranjo menjavo in odtekanje denarja prek velikih nakupovalnih središč in korporacij. Lokalna valuta bi gotovo povečala zaposlenost v mestu. Še ena pomembna stvar je nadzor nad izvajanjem sprejetih dokumentov in strategij. Kot veš smo v Sloveniji mojstri sprejemanja zakonov, vendar se nam stvari pogosto sfižijo v praksi. Področij, na katerih bi bilo treba okrepiti nadzor, je ogromno, od gradbeništva do turističnih strategij. Nadzor lahko seveda povežeš s povečanim vplivom državnih represivnih organov, ampak nekako je treba ustaviti odtekanje časa in energije, dela zaradi dela samega. Več o možnostih v najinem mestu pa poglej na spletni strani Fronte: povezovanje in učenje navznoter in navzven. Maribor je vendar regionalno središče, zakaj se tega sramujemo, zakaj tega ne “kapitaliziramo”?

foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

1 thought on “Peter Simonič, oče Gregorčičevanja”

  1. Dober intervju. Polepša sivino dneva…
    Maribor. Vaš… naš… včeraj sem ga po dolgem času objela z vsemi čutili…. dobro dene..
    Verjamem, da bo čas prinesel svoje. Tudi več dobrih reči…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI