foto: Dejan Bulut

Šele lani sem vse otroke peljala na urico, ki smo jo preživeli ležeči na blazini in poslušali glasbo, ki je prihajala iz klavirja. Adriana Magdovski je z vsakim tonom posebej poletela čez nebo,  a bila z otroki tako prizemljena, da sem bila prepričana, da je mati že sama. Vrhunska pianistka, ki jo pozna malodane ves muzikalični svet, je v svojem bistvu preprost človek, njena veličina se pokaže šele, ko z rdečo šminko sede za klavir in iz njega privabi tone, ki skorajda obutijo slehernega vélikega skladatelja.

Adriana, že pri štirih letih si našla strast svojega življenja – igranje klavirja. Bi lahko rekli, da ti je bila položena že v zibko? Jaz se svojih rosnih let spominjam le po igranju pod domačo slivo in vonju lesa v očetovi mizarski delavnici.
Verjamem, da ja. Verjamem, da je glasba našla mene in ne obratno. Od najbolj zgodnjih let ji sledim kamorkoli me vodi. Priznam, da je vse skupaj precej nenavadno. Doma je bila klasična glasba konstanta; veliko Chopina, Bacha, Händla,  Mozarta, Gershwina (oče je oboževal to mešanico ameriškega jazza in klasične resnosti), Wagnerja, Mahlerja. S temi zvoki, s tem življenjskim občutkom sem odraščala.
Prav tako z dejstvom, da je mama Poljakinja, pokojni oče pa zelo fejst Makedonec. Tako sem od rojstva naprej več mesecev na leto preživela v Skopju, Wroclawu, Varšavi,  Mannheimu in Heidelbergu. Take stvari zaznamujejo človeka.

foto: Dejan Bulut

V vseh svojih letih si požela mnogo nagrad, igrala z eminentnimi glasbeniki in v večjih glasbenih hramih. Katere nagrade so bile tiste, ki so ti prav posebej ogrele srce in dogodek, kjer si čarobno lebdela v svojem poslanstvu?
Najbolj sta me zaznamovala dva dogodka iz mojih zgodnjih najstniških let. Prvo je bilo slovensko državno tekmovanje mladih glasbenikov leta 1991, kjer sem prejela vseh možnih 100 točk in gladko pometla z vso ostalo konkurenco moje generacije. Na veliko presenečenje vseh nas; mene same, mojih pedagogov in glasbene šole v Mariboru. Spomnim se, da me je kmalu po tem domov poklical takrat še rosno mladi maestro Marko Letonja, če bi želela igrati Griegov klavirski koncert s Slovensko filharmonijo. Skoraj sem padla v nezavest. Ampak samo skoraj….
Leto kasneje sem v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma debitirala s Slovensko filharmonijo.
Drugi dogodek je mednarodno pianistično tekmovanje Gina Bachauer International Piano Competition v Salt Lake City-ju, Utah,  ZDA. Takrat sem kot najstnica prvič doživela ZDA (name je ta država naredila mogočen vtis). Prav tako sem spoznala Normo Fisher, eno najpomembnejših pianističnih pedagoginj na svetu, ki živi v Londonu in poučuje na Royal College of Music. To srečanje je bilo zame usodno; leto in pol kasneje sem že živela in študirala v Londonu. Življenje se mi je postavilo na glavo. Najin odnos je zelo intenziven še danes- še naprej se razvija in cveti. Za kar sem zelo hvaležna.
Moje najboljše in najbolj čarobne interpretacije pa šele prihajajo. To zelo močno čutim v ˝notranjem človeku˝. Z leti se je v meni razvila neka nova svoboda, pretočnost in drug, bolj prečiščen odnos do zvoka samega. Verjamem, da bo to prineslo čisto nove preboje, interpretacije, koncertne poti in glasbene dogodivščine.

foto: Dejan Bulut

Poučuješ na domači Pedagoški fakulteti in se posvečaš približevanju klasične glasbe mlademu občinstvu. Otroke si popolnoma očarala, kako ti uspeva to delo z mladimi ljudmi?
In otroci so popolnoma očarali mene!!! Ko gledam to otroškost, nedolžnost, čistost, spontanost, neobremenjenost, sposobnost čudenja, zaupanja, neomejeno sposobnost ljubiti, verjeti, si večkrat želim, da tudi sama ne bi izgubila teh lastnosti. Občutek, da je vse tako zelo vznemirljivo, novo, pustolovsko, preprosto. Občutek neomejenih možnosti, življenja brez omejitev.
Rada imam otroke, mladino. V prav vsakem se skriva zaklad. Pri nekaterih malce bolj očitno, pri drugih malce bolj skrito. Ampak zaklad je zaklad. Vreden mojega truda in časa. Največja mora bi mi bila opravljati službo zaradi službe, delo z mladimi ljudmi je vedno poslanstvo. Dano mi je, da  pri mojih študentih začutim širšo sliko, skrit potencial, ki morda nekje v podzavesti še drema in čaka, da ob pravem času izbruhne v vsem svojem sijaju. Večina študentov se ne zaveda svoje unikatnosti in z njo povezane dragocenosti, svojega edinstvenega mesta v času in prostoru.

foto: Dejan Bulut

Vrniva se prav med otroke. Že leta 2016 si na Festivalu Maribor imela prvi koncert za dojenčke, mi smo se pridružili šele lani. Pritegnila me je sproščenost in možnost valjanja, ki ga ima prav Sofia najraje. Kako ti dojemaš naše posebne otroke, ki ne govorijo, skorajda ne vidijo in ne hodijo? Kot mama lahko rečem, da je Sofia na koncertu neizmerno uživala, čeprav smo ji odvzeli popoldanski počitek.
Glasba, še posebej klasična, je nekaj najlepšega na svetu. Ne vemo od kod prihaja, kam gre ko izzveni in kaj natančno naredi z nami, ko jo poslušamo. Tu vstopamo v velike skrivnosti, ki jih znanost nikoli ne bo mogla popolnoma razložiti.
Antoine de Saint-Exupéry nas v knjigi Mali princ uči, da kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Da je bistvo je očem nevidno. Pavel v pismu Efežanom prosi Boga za odprte oči srca, da bi VIDELI. Ker smo očitno vsi skupaj slepi in moramo spregledati.
Pogledam Sofio in v mojih očeh je neznansko lepa. Popolna takšna kot je, vredna takšna kot je, skozi njo deluje enaka Ljubezen, ki deluje skozi vse nas, sveti enaka Svetloba, ki nam vsem daje upanje, namen. In naj še enkrat tukaj javno napišem. Mislim, da se Bog smehlja, ko vaju gleda. Toliko nežnosti in krhke lepote človek redko vidi. Osebno sem ganjena.

foto: Dejan Bulut

Namesto konca: Kdo je Adriana brez klavirskih tipk? Pogrešaš rdečo šminko na ženskah, kot denimo jaz in ali je življenje bolj preprosto, kot se zdi? Ga preveč kompliciramo in pozabljamo na preproste reči?
Adriana brez klavirskih tipk obožuje rdečo šminko. Na sebi in na vseh mojih ˝sestrah˝.  Je namreč simbol za ˝joie de vivre˝. Drzno, čutno veselje do življenja ne glede na okoliščine, ne glede na viharje skozi katere gremo prav vsi, brez izjeme … Rdeča barva je moja daleč najljubša barva.
Življenje je preprosto in komplicirano hkrati. Večplastno in polno nenadnih preobratov. Ključno je zaupanje, da vse vodi k Dobremu. Takšen človek je kot drevo, zasajeno ob vodnih strugah, ki daje sad ob svojem času in njegovo listje ne ovene; vse, kar dela, uspeva. Tako pravi veliki kralj David v psalmih in jaz se z njim zelo strinjam.
Rada potujem v kulturne prestolnice tega sveta, rada doživljam vrhunsko umetnost, živo, surovo, v vsej svoji moči. Rada imam modo; če bi imela kupe denarja bi se kar kadilo od nakupov…cenim dober dizajn, trud, vložen v izdelavo obleke, avtomobila, arhitekture, pohištva, hrane, pijače…
Ekscesivna v vsem kar počnem, velikokrat nepotrpežljiva, hitro zdolgočasena in precej pustolovskega, nemirnega duha. Radovedna, trmasta, strastna raziskovalka življenja in vsega, kar prinaša življenje v obilju.

foto: Dejan Bulut

info:
https://adrianamagdovski.si/

1 thought on “Pianistka s čarobnimi prsti in rdečo šminko”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI