foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj


Od nekdaj so me na ulici strašili, da se moram bati drugačnih, da sleherno kolo ukradejo cigani in da je edina vera krščanska. Danes pa vem, da tudi sama nisem povsem po ‘jusu’, denarnice mi niso ukradli črni, ampak sem jo čez poletje nehote pustila v športni torbi, in da so druga verovanja prav tako ‘fajn’.
Vzgajali so me v bontonskem duhu, da je potrebno starejše pozdravljati, jim odstopiti sedež na avtobusu, sama pa sem lahko gledala starša, kako sta po svojim močeh pomagala temu ali onemu. Da je dobrota sirota, se je na eni točki celo pokazalo, vendar človek ne more iz svoje kože in pomaga naprej. Zato nimam svojega mnenja o zarotah, naslovljenih na begunce, ki prihajajo, moja ušesa so gluha za nestrpne komentarje in odprem oči takrat, ko je moja pomoč mogoča. Prosim le, da me nehate posiljevati s fotografijami, ob katerih ostajam nemočna, vam pa ponujajo le možnost komentatorskega poligona brez pravih akcij, ki bi prinesle lepši jutri za omenjene.
Če bi bilo po vaše, bi bil moj osemurni delavnik prežet z internetnim udrihanjem čez mesojede sosede, dasiravno tu in tam jemo le meso živali s svobode. Potem bi morala (po)deliti vsa sovražno naravnana sporočila in ščepec tistih, res do srca segajočih. Med malico bi se sekirala za to, da imam sama kaj za pojest, in nadaljevala s kritičnim pogledom na trenutno stanje v svetu. Premeriti bi morala vsak korak beguncev, se križati za slehernega, za katerega pravite, da je terorist ,in obsojati tiste, ki stopajo skozi naše dvorišče. Tam bi ostala vse do konca delovnih minut, ampak vendarle mislim, da za vas to ne bi bilo dovolj. Premalo je bilo mojih potočenih solza za lastne otroke ali skrbi za tuje, prav tako pomoči potrebne.
Sedaj terjate od mene, da žalujem za temi, ki jih je odneslo naše morje, obenem pa kričite, da za njih ni ne prostora ne časa. Niso prave barve, vera ne ustreza vašemu prototipu prišleka, ki ste ga sicer veseli, ker veste, da bo pomešal vse dobro, kar že imate, z novimi dišavnicami in potrebnimi zelišči za orientalsko jed. Lastite si zemljo in zrak ter se trkate po prsih zavoljo dosežkov, ki so merljivi celo z mnogimi z nevarnostjo pomešanimi koraki prišlekov.
Pravzaprav ne vem, ali naj rešujem živalske ljubljenčke ali ljudi? Ali naj se vidno aktiviram le internetno in vsem na očeh ali zadostuje pomoč na skrivnem in točno tistim, ki kaj konkretnega tudi potrebujejo? Ne znam jamrajoče udrihati po tej ali oni aktualni zadevi in srce se mi para ob na fotografijah videnih otrocih, ki bi lahko bili moji.
Predem ležem v posteljo, poskrbim za svoje, pa tiste, ki so v moji bližini, in one, ki so se sprehodili le mimo. Ni me strah, da bi mi kdo od daleč odvzel moje verovanje s križem in Marijo vred. Rada bi pomirila vse pastirje, da se ovce ne bodo spreobrnile, v kolikor jim bo domača staja ponujala varno zavetje in veliko ljubezni. Ne bodo skakale čez ogrado, potrebujejo pa veliko odpuščanja in sprejemanje.
Moraliziranje hromi slehernega, jaz pa vem, da so me učili biti skrben do pomoči potrebnih, sočuten do mimoidočih in poln ljubezni do zavrženih, ki v po vaše nečistih rokah nosijo le lastno življenje. In če se bojite, da boste ostali ostali brez vsega, verjemite, da le od dajanja viška, kar imate, v pomanjkanju ni umrl še nihče.
Danes ne vem več, kaj želijo drugi, ohranjam pa tisto, kar so me naučili kot majhno deklico. Moja krščansko priporočljiva desetina že dolgo ne zadostuje več, vaša plača državne službe pa je več kot očitno previsoka glede na storilnost, ki jo ponujate. Na slehernem koraku imam občutek, da v meni vzbujate slabo vest. Pravzaprav mi ne pustite niti dihati v svojem, resničnem in lastnem življenju.
Vljudno naprošam, da me nehate posiljevati s fotografijami, ki v meni vzbujajo grozo, pomagati pa ne morem. Ne bombardirajte me z novicami, ob katerih sami ostajate ravnodušni. In če nimate kaj pametnega povedati, preprosto molčite. 


Medtem ko iščete krivdo zunaj meja in nazaj v zgodovini, se dvignite izza svojega monitorja in nekaj za božjo voljo že napravite. Slišala sem namreč, da ste aktivni državljani, in verjemite, ne boste potrebovali mnogo korakov. Pomoči potrebni živijo tik ob vas.

Besedilo je bilo objavljeno dne 16. septembra 2015 na spletni strani častnika Večer.
V petek 18. septembra ob 20h, pa se vidimo na humanitarnem koncertu skupine HAPPY OL’MCWEASEL, REPETITOR in BADEN-BADEN . Dogodek najdete tukaj.

1 thought on “Pismo rojakom: Ovce se ne bodo spreobrnile”

  1. Petra, vedno tako iskrena! Rada ti prisluhnem!
    Koliko ljudi je okrog nas… ki potrebujejo… to, ali ono. Sem se naučila pred leti, ko se je v naš blok preselila družina z invalidom, v kateri je oče omagal, mami pa je borka in predano skrbi za sina, ki se mu že 15 let pojavljajo tumorji na možganih…. od takrat dalje sem tu in za te okrog mene, največ…
    In tudi jutri mi gremo na dobrodelni koncert, le da v sosednje mestece. Ja, lepo je, če lahko pomagamo…
    Skupaj smo vedno močnejši.
    Vse dobro!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI