foto: Doris Markač

Nekoč, danes je že davno tega, sem svoje srce skrbno čuvala. S pomočjo mogočnih zidov razuma sem premišljeno krmarila med tistimi, ki sem jim ga pokazala vsaj malo in drugimi, od katerih sem raje bežala proč. Zavedala sem se togosti lastne mišične  gmote, vendar me to ni motilo. Pomembneje se mi je zdelo čuvati jo, kot da bi okušala mogočno srčno dihanje s polnimi pljuči. Biti prizadet ni bilo na seznamu možnosti, ki bi se pojavljale v takratnem vsakdanu. Ob romantičnih filmih nisem jokala in nad sentimentalnostjo sem vihala nos. Bila sem vojaški stražar svojega srca in ga zaklepala v kletko.

Potem se je rodila Ona. Ta, ki je s svojim prihodom moj prsni koš razklala na dvoje. Iz krhkega telesa je brez nežnosti zgrabila očuvano srce in mi ga pomolila pred nos. Na tem mestu je moralo lebdeti dolgo časa. Čisto predolgo stati na udaru viharjev in grmenja. Deževne ujme so ga izpirale, strele oživljale in močni vetrovi ponovno sušili. Na čase je izgledalo, da ta mišična gmota ne bo obstala. Da bo prenehala biti ali bo le zamrznila zavoljo strahu, ki je s prstom nenehno kazal na bližajočo tragedijo, brez slehernega kančka nežnosti. Bolečina ga je na trenutke ožemala. In to s tako močjo, da je izgledalo, kot da v njem ni niti kapljice krvi več. Žalost se je zažirala v opne, kot odvečna plesen, ki se je nikakor ne moreš znebiti. Ohromelo je. Ustavilo se je in ko je že kazalo, da v njem ni nobenega življenja več, je pričelo ponovno biti. Z močnim izžemanjem krvi, da se je lahko ob navalu krvi razširilo do neprepoznavnosti.

Danes jočem. Sem prizadeta. Žalost občutim in strah prepoznam. Brez enega, ne bi bilo drugega. Ljubezni, ki zdravi ne bi čutila. Poljubov, ki ohranjajo pri življenju tako zavestno, kot jih dajem sedaj, ne bi bilo in objemi, ki preženejo vse strahove tega sveta, bi bili siva senca tega, kar lahko ponujamo takrat, ko damo roke dovolj narazen, da zmoremo v objemu prebuditi nežnost še v tako strahotnem velikanu.
Strast ne živi v racionalno togem prsnem košu. Ta se podi med razbukanem plesu reber. Sedi na ramenih, ki se mnogokrat privzdignejo, kot bi želele reči, da ne vedo za kaj se gre ali kam potujejo njihove noge. Doma je tam, kjer se glasno govori in brez zadrege priznajo napake.

Sedaj je vse drugače. Vsak njen rojstni dan, praznujem tudi jaz, saj sem se pred osmimi leti rodila znova. Zaradi ljubeznive, čuječe, rogato zazrte v svoj cilj in ne pričakovanja drugih, je moje srce spet začelo biti. Biti v ritmu najine ljubezni.

 

foto: Doris Markač

1 thought on “Ples odprtega srca”

  1. Besede, ki se dotikajo sleherne celice čutečega telesa.
    Sofiji in tebi iz srca kličem: ‘ Vse najboljše!’
    Na bitja src. Vaju obeh.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI