foto: Igor Kanop
foto: Igor Kanop

Nekaj hipnotičnega je v tistem kosu razbeljene kovine, ki se v polmraku iskri pod težkimi udarci kladiva in se iz brezoblične gmote spreminja v nekaj lepega. Čarovnija, ki v nas prebudi človeka iz časov, ko so tisti, ki so znali krotiti ogenj in kovino, spadali med najbolj čislane pripadnike skupnosti. Zdi se, da v današnjem ponorelem svetu hiperprodukcije in potrošništva zanje več ni prostora, a na srečo je še nekaj ‘norcev’, romantikov, ki počnejo to na način, kot ga poznamo že stoletja. Eden takih je Igor Kanop in njegov Creative Iron.

Z Igorjem se poznava že ‘sto let’. Kot ‘žličkarja’ sva se na arheoloških izkopavanjih nagoltala prahu, skupaj brodila po blatu, zmrzovala na ‒10 in se pekla na +40… popila pa tudi kakšno pivo ali dve. Arheologija je še vedno Igorjev ‘day job’, kot bi temu rekli ‘anglosaksonci’, a vsako prosto uro preživi v svoji delavnici, ob nakovalu in daje ritem starodavnemu plesu ognja in železa.

foto: Igor Kanop
foto: Igor Kanop

Zakaj ravno kovaštvo, Igor? Le-to ne sodi ravno med najlažja opravila, ampak je hudičevo težaško delo.
“Ko sem se odločil za kovaštvo, nisem razmišljal o tem, kako težko je to delo, nisem se videl v umazani delavnici na vroč poletni dan pri močno razgretem kovaškem ognju. Nisem vedel, da je pri tem delu toliko dima in opeklin tekom učenja. Ne, vsega tega nisem videl; želel sem se preizkusiti v oblikovanju železa, hotel sem vedeti, kako je bila narejena ročno kovana ograja. V mislih sem imel kovane stvari, ki sem jih želel na vsak način izdelati, torej sem moral poskusiti. Morda sem imel (ali pa še imam) malo preveč romantičnih predstav o tej stari obrti…”
Kako je bilo, ko si prvič stopil v kovaško delavnico in prijel za kladivo? Če se ne motim, je bilo to pri Mihi Krištofu…
“Ja, res sem bil prvič v kovaški delavnici, ko sem šel k Mihi Krištofu, da bi ga vprašal ali mu ne bi bil preveč v napoto, če bi hodil k njemu, da se naučim delčka njegovega kovaškega znanja.

Prvi stik z delavnico je bil kar majhen šok – bila je precej temna in imela je vonj po dimu s kovaškega ognjišča. Kasneje mi je mojster povedal, da je delavnica z razlogom temnejša – tako se lažje loči barva razgretega železa in s tem temperature obdelovanca.

Miha je bil takoj za to, da mu pomagam pri delu in se tako kaj naučim; tudi plačal mi je, čeprav sem bil pripravljen pomagati zastonj. Le da še dolgo nisem prijel za kladivo. Na začetku sem vrtal luknje v železne palice, ki sva jih nato zakovičila v celoto – v sklop kovane ograje. Vrtanje je trajalo in trajalo. Vse je šlo zelo počasi, saj je vse, kar dela Miha Krištof izključno ročno delo. Začenjal sem razumeti, zakaj je prava kovana ograja tako draga.”

foto: Igor Kanop
foto: Igor Kanop

A si vztrajal in se učil od mojstra, kakršnih ni veliko. Obenem pa si začel razmišljati tudi o lastni delavnici. Kako človek sploh pride do potrebne opreme? Ne znam si namreč predstavljati, da greš v ‘trgovino za domače mojstre’, vzameš nakupovalni voziček, vanj naložiš stokilogramsko nakovalo in ga na blagajni plačaš. Ali pač?
“Pri Mihi Krištofu sem pridobil resnično veliko znanja in videl sem, kako moram razmišljati, si izdelati orodje in ostale spretnosti, vendar sem hotel pridobiti širši vpogled v dejavnost, zato sem kasneje šel v uk še k mojstru Alojzu Vrbnjaku. Tukaj pa me je že pošteno mučila ideja o lastni delavnici, zato sem pričel iskati orodje. A sem naletel na veliko težavo, saj, kot si povedal, tega orodja ni kar v vsaki ‘trgovini za domače mojstre.’ Iskal sem po kmetijah, za katere sem slišal, da so imele kovaške delavnice, spraševal starejše ljudi, če se spomnijo kje kakšne kovačije, vendar precej neuspešno. Na veliko srečo mi je tukaj priskočil na pomoč prav mojster Vrbnjak in mi podaril staro 200 kilogramsko nakovalo, verjetno iz 19. stoletja. Na vrhu nima več ravne površine, saj so jo tisoči udarci kladiv že pošteno obrusili. To daje mojemu nakovalu dodaten čar. Tudi kovaški primež in klešče so zelo stari in imajo že bogato zgodovino. Ko sem uredil osnovno orodje sem pomislil: ‘No, sedaj pa pričnimo!’ a me je spet čakalo presenečenje: kje dobiti koks, s katerim bi zakuril v svoji kovaški peči?”

foto: Igor Kanop
foto: Igor Kanop

Predvidevam, da ne pri ‘najboljšem sosedu’…
(smeh) “Ne, ne pri ‘najboljšem sosedu’. Takrat sem se začel zavedati, da je moj ‘hobi’ resnično nišna dejavnost. Na začetku me je zalagal Alojz Vrbnjak, kasneje sem šel na ‘lov’ v Avstrijo, na lokacijo, ki sem jo nekajkrat zasledil kot potencialno, da imajo vedno na zalogi koks.”
Si pa nato kovaštvo za nekaj časa postavil nekoliko na stranski tir… V uvodu sem zapisal, da se poznava že ‘sto let’, zato vem, da ti ‘kladivo in nakovalo’ nista dala miru. Kdaj je dozorel čas za Creative Iron?
“Obdobje vmes sem manj delal, vendar veliko premleval in načrtoval. Nikoli, odkar sem pričel s to dejavnostjo, je nisem povsem odmislil. Potem pa se je nekaj zgodilo… lahko bi skoraj rekel, da me je obsedlo. Začel sem delati in nisem mogel odnehati. Dobival sem vedno nove ideje, ki sem jih hotel izdelati, da bi videl kako bodo izpadle. To me še vedno drži.”

foto: Igor Kanop
foto: Igor Kanop

Navdušuje te robatost ‘industrijskih’ oblik, a je vsak tvoj izdelek natančno dodelan in poln minimalističnih detajlov. Od kod črpaš ideje?
“Res mi je bližje trd industrijski slog, vendar se v zadnjem obdobju preizkušam tudi v nežnejšem. Takšna je klopca, ki sem jo izdelal nazadnje in je iz hruškovega lesa, vanjo pa sem vdelal nekaj železnih kovanih okrasov.

Kar se tiče črpanja idej, pa sem zelo pazljiv, da nisem komu podoben, temveč da sem čim bolj izviren. Stavim absolutno na izvirnost. Ideje dobivam vsakodnevno, jih premlevam in nato doma narišem skico. Nekatere ideje gredo dalje v ‘proces izdelave’, druge ostanejo na papirju.”
Večkrat železo kombiniraš z drugimi materiali, na primer z lesom, kamnom, steklom…, lotil pa si se tudi bakra, ki je mnogo mehkejša kovina. Je bilo delo z njim zaradi tega kaj lažje?
“Delo z bakrom je resnično prijetno; je mehkejši in zelo dobro koven. Težava je le, da se pri segrevanju ne vidi dobro njegove obarvanosti in o njegovi temperaturi lahko le ugibam. Še ga bom uporabljal, saj mi je zelo všeč, rad imam njegovo barvo.”

foto: Igor Kanop
foto: Igor Kanop

Koliko je zate pomemben praktični vidik, da to kar ustvariš, ne postane zgolj ‘praholovec’, ampak da ima tudi svojo uporabno funkcijo?
“Prav to je eno od mojih vodil; da bi bil predmet v prvi vrsti uporaben, obenem pa, da bi s svojim izgledom dopolnjeval prostor in ga bogatil.”
Po tradicionalnem kitajskem pojmovanju sveta je ta sestavljen iz petih elementov: lesa, ognja, zemlje, kovine in vode. Se ti ne zdi nekoliko ironično, da prihaja prav iz te države poplava cenenih izdelkov vseh vrst? Je pri nas sploh še kaj prostora za tradicionalne obrti? Ali sploh znamo ceniti ročno delo mojstrov, kot si sam?
“Deloma razumem kitajsko mišljenje, da ponudijo svetu poplavo vsega po najnižjih cenah. S tem ustvarjajo ogromen presežek v trgovini, denar pa porabijo za izgradnjo sodobne infrastrukture. Dohitevajo razviti svet prav z denarjem, ki prihaja iz razvitega sveta. Ceneni izdelki pa nas obkrožajo, ker sami tako želimo: čim več za čim manj denarja. Vendar počasi začenjamo razumeti, da nas to ne zadovoljuje na dolgi rok. Takšne dobrine hitro izgubljajo lesk.

Težava je, da vsako ročno delo precej stane. Počasi se tudi v Sloveniji začenjamo zavedati, da kvaliteten material in ročna izdelava pomenita dodano vrednost predmetu, ker pa so uporabljeni materiali veliko boljši, ima takšen predmet tudi veliko daljšo življenjsko dobo.”
Eden izmed zaščitnih znakov tvojega prvega mentorja Mihe Krištofa je kovana vrtnica. Glede na to, da je tvoja žena biologinja, ki ji je še posebej pri srcu svet žuželk, ali lahko kdaj iz tvoje delavnice pričakujemo n.pr. skovanega hrošča?
“Dobra ideja za darilo ženi.” (smeh) “Naslednji projekt sicer že imam v glavi, kam pa me odnese čez tri mesece ali pa čez eno leto…”

foto: Igor Kanop
foto: Igor Kanop

Da je vsak svoje sreče kovač in da je železo, ki ga kuje Igor res vroče, se lahko prepričate na: http://creative-iron.com/

Kaj nastaja med njegovim kladivom in nakovalom, preverite na: https://www.instagram.com/creative_iron/

Če drži tisto o kovačih in bosih kobilah, pa morda na: https://www.facebook.com/creative.iron.furniture/

Prispevek je v celoti pripravil Vid Kmetič.

foto: Igor Kanop
foto: Igor Kanop

 

1 thought on “Ples ognja in železa”

  1. Po prebranem pogovoru je moja kovana vrtnica dobila večjo težo in svečnik ugled.
    Sicer drugega umetnika, a vendar.
    Težaško delo, ki ga zmoreš opravljati le, če se mu predaš.
    Zanimiv pogovor. Pušča sled.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI