foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

V našem stanovanju že nekaj mesecev diši po lešniku in dejstvo, da se pred slehernim spanjem prebere knjig(ic)a je stalnica še iz časov številčno okrnjene družine. Knjige so se z bralnimi treningi in netekočimi začetki, pričele brati iz ust najstarejšega otroka. Pravljice ostajajo v njihovih možganih in se prepletajo z dojemanjem realnega življenja. Kako si deliti, ko nas vse okrog nas sili k individualnemu sprejemanju mnogih odločitev. Se veseliti skupaj in podpirati.
Tako zgoraj videno knjigo poslušamo vsi sodelujoči in smo deležni tudi angleške izgovorjave. Kar pa me je najbolj razveselil  je prilagoditev prijateljem dislektikom. Pisava in oblika jim omogočata lažje branje, naložiti je mogoče zvočno aplikacijo in najmlajši se lahko zabavajo s pobarvanko, ki je dodana ob koncu pravljice. Avtorica knjige Kaja Aleš Luznar je kot mama treh nagajivih punca pravi izvir pravljičnih prigod, ki so prepletene z vzpodbudami, ki jih potrebuje vsak izmed nas. Tako je otroška knjiga z naslovom Po čem diši lešnik našla posebni prostor v našem otroško bralnem kotičku, predvsem pa je ponudila vsem otrokom nekaj velikega. Tudi Sofii, ki nedaleč proč (le) posluša o gozdni prigodi, ki privede do ljubezni same.
Sicer ne vem kaj najraje podarjate svojim in otrokom, ki so okrog vas, ampak zame je knjiga še vedno najlepše darilo.

FB stran: https://www.facebook.com/PravljicniAtelje/
Internetni (in ta hip najcenejši) nakup knjige: založba Primus

2 komentarjev na prispevek “Po čem diši lešnik?”

  1. Prikupna fotografija in izjemna knjiga. Praženi lešniki so meni zakon. A če bi morala izbrati med knjigo in lešniki, bi se odločila za knjigo. Lešnikov itak prehitro zmanjka, Knjiga pa ostaja… in druži… in spodbuja…

  2. Res je, ta slikanica je enkratna in čudovito darilo. Raste z otrokom in ponuja več stopenj “učenja” in uživanja ob prebiranju in gledanju. Ilustracije so krasne, živalim se z obrazov lahko razbere značaj in razpoloženje itd. Zgodbica preprosta, hitro se ujame bistvo in nauk – najmlajši jo lahko poslušajo, starejši otroci pa se ob njej naučijo brati in “brati” (razumeti prebrano). Slikanica ob koncu knjig(ic)e (ja, jaz tudi pravim, da je knjigica, čeprav je velika) ponuja nov užitek. Tistim, ki jim disleksija povzroča težave (veliko jih je), je zelo prijazna, saj jim je pisava prilagojena in črke ne bodo zaplesale naokoli, se obračale ali bile neprepoznavne. Ob vsem tem pa še angleški prevod besedila za tiste, ki se jezika šele učijo ali pa ga že znajo. Po moje je to slikanica, ki ni darilo samo otroku, ampak celi družini 🙂 <3

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI