foto: osebni arhiv

 

 

MALLORCA
Nekega dne sem odšel službeno na Mallorco. Tam sem spoznal fanta Chrisa, s katerim sva imela odličen seks. Po navadi sem se na takih kratkih izletih dobival samo za seks. Na tem tipu pa je bilo nekaj, da sem hotel še. Tako sva se zapletla v zelo kratko, a strastno romanco. Na letu domov so mi z lic polzele solze. Nisem se razumel, nisem vedel, kaj mi je. A že čez tri dni sem bil nazaj na Mallorci. Obljubil sem mu namreč, da se vrnem. Šel sem izpolnit obljubo in mu povedat, da imam doma družino. Da upam, da se srečava v naslednjem življenju. A čez dober mesec dni sem pustil Matejo…

LETO PRED TEM
Kot družina smo se preselili v našo novo hišo v Morje pri Framu. Vrstno hišo v Hočah smo zamenjali za samostojno hišo z bazenom, položeno trato, namakalnim sistemom, itd. Bazen je bil ogrevan, imel je strojnico. Kurili smo na pelete, v dnevni sobi smo imeli kamin, zunaj pa tudi drva in sekiro. Travo nam je kosil vrtnarski servis; skrbeli so tudi za zračenje, gnojenje, plevel, itd.
Spominjam se dneva, ko sem prepoten prišel iz službe, se na poti od avta do bazena slekel do golega in se vrgel v bazen. In da je bilo na meji kičastega, me je na mizi pričakal hladen radler… Ta dan sem si mislil – Marko, zdaj pa imaš vse. Vse. Seksi, prijazno, lepo, pametno, najboljšo ženo, tri čudovite otroke, na katere si lahko blazno ponosen, odlično službo, bajto z bazenom. Vse maš. Care jedan… Bravo…

(OD)LOČITEV
In potem pride Chris. In jaz pustim Matejo. Matejo??? Jaz pustim Matejo, Eneja, Brina, Maja, Darjo, Venota, Urško, Davida, Luno, omo Ano, omo Betko, vse ostale meni drage ljudi (taščo, svakinjo… Matejine sorodnike), s katerimi sem tkal družinske vezi zadnjih 15 let. Pustil sem plesno šolo, počitniško prikolico, hišo… Pustil sem vse. Vzel sem avto in kovček z oblačili. Pa klavir. To je to. Vse ostalo sem pustil. Kako močno rad sem moral imeti Chrisa, da sem brez razmišljanja vse to pustil za seboj. Vse, kar sem ustvarjal 40 let. ŠTIRIDESET faking let za Chrisa. Ampak čutil sem, da to moram storiti. Šel sem živet v tujo državo v najeto stanovanje s fantom, ki sem ga poznal dobre tri mesece, od tega sva 2 meseca preživela narazen. Chris v Palmi, jaz v Morju. Preden sva se s Chrisom odločila za skupno življenje, sva se dogovorila tudi določene stvari okrog moje družine. A ko sva stvar izvedla in se preselila v Avstrijo, se je začelo…

LOČITEV
Mojo ločitev od družine sem si predstavljal veliko lažje. A nečesa, kar gradiš 15 let, ne moreš kar podreti v enem dnevu in oditi. Enostavno ne moreš vzeti samo kovčka z oblačili in klavirja. Tam si namreč pustil nekaj, česar ne moreš vzeti s seboj. Preteklih 15 let, ki so bila čudovita. S seboj ne moreš vzeti nočnega pogleda na spečega otroka v otroški sobi, ne moreš vzeti jutranjih zajtrkov, kjer smo se vedno zbrali kot cela družina. Ali pa večerov, ko smo skupaj gledali filme in se basali s kokicami. Vse to moraš pustiti… Otroški smeh iz bazena, lovljenje okrog hiše, družinske piknike na trati… Pa tudi če vse kar spustiš, nastane praznina še na drugi strani. Tudi ti se več ne vračaš k družini, tudi tebe otroci pogrešajo in vedo, da hodi mama sama spat… In jim je hudo in so v svojih najstniških ali otroških glavah jezni nate. In to boli. Sam sem veliko večerov prejokal v tišini, ker nisem imel Chrisove podpore. Ker sem bil po njegovem preveč s svojo družino, sem trpel na obeh straneh. Name je bila jezna Mateja, name je bil jezen Chris. Sam v sebi pa sem kričal. Spraševal sem se, kaj sem sploh naredil. Kako naj zadovoljim Chrisova pričakovanja in kako naj pomirim sebe in se potolažim, da ne bomo nikdar več družina; da bodo otroci nekoč dobili očima, da jih bo vzgajal nekdo drug. Kako naj ne pomagam Mateji, če pa sem iz štirih rok, ki so delale po hiši in okrog nje, naredil še samo dve roki. Kako naj jo pošljem pod zemljo v strojnico, da čisti filtre bazena? Kaj naj 25 kg vreče peletov nosi in jih dviguje v peč ona ali enajstletni Enej? Kdo naj seka drva? Naj pustim, da se trava posuši in propade ali naj še naprej plačujem vrtnarski servis? Kaj naj? Naj jih pustim na milost ali nemilost? Naj kar čez noč izginem? S kufri in adijo. To je to, znajdite se. Od tega dneva naprej še samo ob vikendih, vsak drug vikend, ko prevzamem otroke? Čez VSE naj torej naredim črto. 15 let naj bo enako NIČ? Ne gre. Žal ne gre.

BIVŠA
Moral sem poskrbeti za Matejo. Vedel sem dvoje:
Prvič – z njo sem bil srečen, preživela sva čudovitih 15 let, rodili so se nama trije otroci. Nisva se skregala, nisem je sovražil. Na koncu med nama ni bilo več iskrice; spet jo je prižgal Chris. Vendar ta iskrica ni povzročila, da bi se moja čustva do Mateje spremenila. Zato ker vanjo nisem bil več zaljubljen, sem se lahko zaljubil v Chrisa. V dve osebi pač ne moreš biti zaljubljen. Vsa ostala čustva – imeti rad, spoštovati, biti naklonjen, biti prijatelj… pa je ostalo. Ta čustva nimajo zveze z ljubeznijo… Nekaterim je to težko razumeti. To razumemo (na žalost) zgolj dovolj inteligentni in samozavestni ljudje. Predvsem pa tisti z visoko razvito čustveno inteligenco. Chris in vsi okrog mene so pričakovali, da se bom z Matejo skregal. Celo na Centru za socialno delo so naju prepričevali, da sva skregana, da se prepirava in da naj tega ne počneva za voljo otrok. Pizda, zakaj se bi moral z njo prepirat? Če pa sem 15 let živel v odličnem odnosu? Dajmo ta odnos vzdrževati naprej.
Drugič – če bo Mateja nervozna, nesrečna, slabe volje, bo to prenašala na otroke. Če jih bom popolnoma zapustil in hodil samo še do njihove ograje po otroke, se bo zgodilo točno to. Zato ji moram pomagati, da se postavi na noge. Ne morem čez noč vseh “moških” opravil prenesti nanjo. Ne morem it in reči ZNAJDI SE. Potem sem idiot. Kaj sporočam o sebi? Da sem svinja. Da sem zavohal dober fuk drugje, se zaljubil in kot pravi kurbir spizdil s plesa. NE. TO NISEM JAZ. Verjetno bi razmišljal drugače, če bi bil najin odnos z Matejo slab, poln prepirov in prezira, nespoštljiv ali ponižujoč. Pa ni bil. Ker niti sam nisem tak, niti Mateja ni takšna.
Ljubil sem Chrisa, zato sem naredil nemogoče. Premaknil sem se in to hitro. Večina ljudi ima leta in leta skrivne ljubimce, ki jim obljubljajo ločitev… Nekateri, tisti pogumni, pa ne obljubljajo, ampak storijo.

EPILOG
Zelo zelo ponosen sem na svoj odnos z Matejo in otroki. Chris tega ni razumel. Čeprav sem pustil vse, da sem lahko bil z njim. Gašper pa me je sprejel. In to z vsem, kar mi “pripada”. S tremi otroki in rednimi telefonskimi pogovori z Matejo. Otroci so namreč še vedno najini. Najina pa je tudi želja, da jih vzgajava  skupaj. Ne vsak zase. Ne želiva imeti razdvojenih otrok, ki ne bodo znali živeti…

In ker me Gašper res sprejema v popolnosti, sva se poročila.
Gašper večkrat reče, da je vesel, da sem tako dober človek. In da mu tega ne rabim dokazovati; da to vidi iz mojega odnosa do moje bivše žene oziroma družine. Pravi, da je ponosen name, da tako lepo skrbim za njih… In nase sem ponosen tudi sam.

Marko Verdev

 

1 thought on “Po ločitvi”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI