foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj

V mojem otroštvu je bil verouk nekaj tako običajnega, kot gasilska veselica in postavljanje mlaja. K verouku smo hodili v glavnem vsi otroci na periferiji, razen tistih bolj izobraženih ali staršev drugačnega nazora. Moja starša k maši nista hodila, sem pa tja pospremila babico, saj je bil najboljši del šele po njej, ko so stare ženičke po zadnji besedi amen sedle v vaško gostilno na kavo in šilček kratkega, otroci pa smo srebali sok s smetano. Moj dedek se v življenju nikoli ni klasificiral, razen, ko je bilo vprašanje gasilcev, in je pred cerkvijo stal le ob praznikih. Tam pod mogočnim drevesom tik pred vhodom na cerkveno dvorišče so stali moški in imeli svoje obrede. Koliko je bilo vmes neprikladnih tem, moje otroško uho ni moglo presoditi. Spominjam se le zadovoljnih obrazov in vehementnega kriljenja z rokami.
Medtem, ko se je moj mož z župnikom takoj po prvem obhajilu skregal, sem jaz z veseljem hodila še k mladinskemu verouku in kasneje bila več pri bogoslužjih, kot marsikatera pobožna ženska. Potem sem prišla k sebi toliko, da sem odprla oči, se zahvalila za vse pozitivne nauke, odvrgla šibo, ki je kazala na vse mogoče grehe, rodila zelo prizadetega otroka in moj pogled na krščanstvo uravnotežila le z nedeljsko mašo in odprtim srcem.
Moji otroci so krščeni, prvorojenka hodi k verouku in ko je v nedeljo prestala Prvo obhajilo in si ob sebi zaželela svojega očeta, je bila več kot vesela. Lahko mi očitate, da z vsem omenjenim svoje potomce maltretiram in jim ne dopuščam lastnega prepričanja, ampak v popolni zavesti in prepričanju, da delam prav, jih pošiljam k maši, v šolo in sem res neznosna tudi, ko gre za vprašanje umivanja zob.
Potrebno je vedeti, da moji otroci v notranjosti cerkvenih zidov naokrog tekajo in ker smo najraje ob Slomškovem grobu, tam urejajo rože ter se lovijo okrog oltarja. Kakšni so pogledi starejših ženičk, ki se tam znajdejo le po pomoti, ne bom orisovala. Sama celo rečem, da pri polni zavesti izjavljam, da si želim, da oba stopita do birme samo zato, da jima ne bo treba hoditi naokrog na dodatne ure priprave na cerkveno poroko, kot njun oče, če bo to sploh aktualno. V kakšen svet verovanja pa se bosta spustila kasneje, prepuščam izrecno njima.
Priznam, da mi očitajo, da moje mesto med cerkvenimi klopmi ni zaželeno, ker je moj pogled preveč demokratičeno odprt, jaz pa hitim razlagati, da je Jezus sprejemal vse ljudi, še najbolj tiste, ki so bili zavrženi. Govorim o zadnji fotografski razstavi Ljubezen je ena sama, ko smo sedaj že moji prijateljici, ki sta se sicer poročili čez lužo fotografirali prav pred cerkvijo. Izhajam iz primarnega izročila, dopuščam celo, da je bil Jezus poročen z Marijo Magdaleno, saj pravi, da če bi bilo po moje, bi duhovnik, ki ljubi svojo žensko že nekaj let na skrivnem, naj se za božjo voljo (ali prav zaradi nje) osvobodi spon in zaživi na svetlobi.
Hec je pravzaprav v tem in ne jok, da močne življenjske izkušnje vplivajo tudi na verovanje posameznika. Huda stanja trpljenja, iščejo le ljubezen in ko vidiš, da je moraliziranje ne le zastarelo, temveč tudi grešno, potem vzameš le tisto, kar ti ustreza in greš z dobro popotnico naprej. Osebno sem prepričana, da se v stanju najhujše stiske še tako zagrižen ateist spomni molitve svoje babice ali prosi univerzum, Alaha ali angele za pomoč. Še najbolj smo odprti za pomoč nevidnih sil takrat, ko je na kocki življenje lastnega otroka in dobro je vedeti, da imajo različna verovanja le drugačna poimenovanja za identične stanja. Bog in univerzum, molitev ali meditacija, zaupanje ali odprtost.
In če se vrnem k svoji prvorojenki me veseli dejstvo, da vse leto čaka na nekaj dnevni Oratorij, ki ga prireja župnija v katero spadamo. Da je bila presrečna na duhovnih vajah med otroki, čeprav njena mama do teh, ki se izvajajo v tišini ob patru Kejžarju v Logarski dolini, še do danes ni prišla. In navsezadnje, da je še vedno aktualni sladoled po nedeljski maši, kot v času, ko sem bila njenih let tudi sama.
Če je nedeljsko obhajilo moje prvorojenke prineslo le dejstvo, da se je počutila kot princeska in smo imeli skupaj z družino in prijatelji razlog za prijetno druženje in se bo samo enkrat v življenju spomnila na moč molitve in upanja, potem je iskanje globjega pomena povsem odveč.

Tekst napisan za internetno stran častnika Večer.

foto: Sašo Greiner
foto: Sašo Greiner

1 thought on “Po maši šteje sladoled”

  1. ‘…razlog za prijetno druženje in se bo samo enkrat v življenju spomnila na moč molitve in upanja, potem je iskanje globljega pomena povsem odveč.’
    Kako lepo.
    Vse dobro na vseh vaših poteh.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI