lev
Kolumno za Grazio sem oddala nekaj dni čez rob. Špelo sem lepo, lepo prosila naj počaka, da se vrnem iz osame, kjer bom slab teden (samo 4 dni) bivala brez mobilca. No, fotke so narejene prav z njim, kako zelo sem ga pustila na strani, pa si boste lahko prebrali v nadaljevanju. Moram še obelodanit kako zelo sem bila ponovno presenečena nad skrbjo in ljubeznijo Ane in Aljaža do vseh mojih otrok. Kako zelo mi je ta hiška zlezla pod kožo in je ne bi zamenjala za nobeno mondeno letovišče. Poti na sprehod zadostuje le možnost levo in desno. A ko se vrneš po slepi ulici nazaj do hiše si vesel, da ti ogenj ni povsem pogorel. Moja ljuba teta Jadranka sicer pravi, da potrebujem še nekaj kurilnih ur, da bi lahko tam ostala povsem sama, vendar sem šele ob skrbi za peč ugotovila, da je potrebno redno nalaganje drv in nežno zbujanje ognja, ko te pričaka le žar. Moja vihravost in polnjenje peči je zadušila še zadnje sledi vročine. Tako je tudi z ljubeznijo. Tako je potrebno skrbeti za dvojino. Nalagati redno, ostati čuječ in biti pri tem prisoten s srcem. Bake, ki sem jo opisovala tukaj sicer telesno ni več, vendar je njen duh bival z nami. Če sem se bala za sofio, ki bi ji mraz lahko omajal zdravje, je začel kašljati Lev, ona pa se je razcvetela na svežem vetru. Zvečer, ko nismo mogli zaspati, sem oba stisnila v objem in se je Sinja stiskala v sosednji sobi v varnem Jadrankinem naročju, smo poslušali stare sentiše, ki slišijo na Prljako kazalište – Ako tražiš nekoga.  V trenutku sem se ponovno zavedala, da sem v raju z meni ljubimi dušami in poslala možu poljub na daljavo. Nekdo pač mora hodit v službo, medtem, ko smo mi  preživljali dneve po meri moje duše.
hišainsinja
Za kolumno sem napisala:
Med dopustovanjem, počitnikovanjem ali le kratkem oddihu bi se morali odpovedati vsem nadležnim faktorjem, da bi bil počitek karseda uspešen. Če niste morebiti zdravnica z dežurstvom na klic ali gasilec, brez katerega ekipa ne more opraviti svojega dela je prav, da tu in tam oddložimo mobilni telefon za več kot le eno samcato uro. Bi šlo? To sem vprašala tudi sebe, preden sem z otroki odrinila na oddaljen hrib tetine domačije, ki se nahaja takoj za mejo in je slovensko omrežje še vedno prisotno. Odločila sem se, da izkopim telefon, prva hči je imela svojo dežurno številko za klice v sili, sama pa sem se odpovedala tudi vsem meni ljubim spletno socialnim omrežjem kot so facebook, instagram in twiter. Jaz, ki sem ljubiteljica telefonske fotografije objavljam na instagramu sleherni dan. Dobro no. Priznam. Včasih tudi večkrat na dan in si ob vseh, ki jim sledim odpočijem oči. Skandinavska belina, pa preprosta ambientalna lepota in arhitekturna simetrija me silijo k nenehnemu opazovanju. Tudi z vsemi tamkajšnjimi prijatelji sem rada v stiku, čeprav mnoge še srečala nisem. Dragi so mi in ljubi. Kot tisti, ki sledijo strani Zavod 13 na facebooku in so skupaj z menoj tudi na mojem zidu. Zid iskrenosti, prostor za posebnosti, kraj, kjer mnoge teme nikjer drugje ne najdejo svojega zatočišča. Ampak biti prisoten ni vedno potrebno. Še manj biti suženj nenehnega objavljanja in čakanja odziva. Se strinjate z menoj?
sinjainlev
Svoj prenosni telefon sem nameravala pustit celo doma, pa sem ga zamenjala za veliko večji in težji fotoaparat. Pa saj sem morala ovekovečiti nekaj naših zimskih trenutkov na zraku, kmalu po tem, ko smo obe drvnati peči, ki grejeta celotno tetino domačijo napolnili z lesom, da ja ne bi pogorelo. Pa se mi je zgodilo to več kot 1x in sem nato raje preventivno zrla v ogenj, bolj pogosto, kot v domačem okolju preverjam novice na lastnem telefonu. Na pot sem odšla z enimi kavbojkami, pustila doma ves nakit s poročnim prstanom in uro vred in o kozmetiki ni bilo ne duha ne sluha. Samo negovalna. A to šteje? Odklop od telefona in ženskih priteklin, sem si mislila, ko sem pakirala v glavnem le otroška oblačila in dodala minimalno in le osnovno zase. Čez čas, me je glava nehala bolet, na zraku sem zacvetela ne le jaz, temveč tudi moji otroci, ki jih nisem omejevala z ‘Pazi na to.’ in ‘Glej, da se ne umažeš’ na drugi strani. Ko sem se doma pogledala v ogledalo, brez sledi makeupa, sem si bila povšeči. A to si tudi ti? Čeprav me ta, ki je sicer še zaspana pričaka vsako jutro v domači kopalnici in jo že poznam. Gotovo se že sprašujete, če sem vzdržala brez telefona, sms-jev in telefonskih klicev, pa moram priznat, da sem poslala le 1 (en!) službeni mail. Da, tudi skrb za moj neprofitni zavod je zame delo.
Odpisala na sporočila tistih, ki so me res pogrešali in so se spraševali, če sem se morebiti vdrla v zemljo. Na neuspešne klice, ki mi jih je aparat pokazal med fotografiranjem se nisem odzivala in da, tudi jaz sem še kako nadomestljiva, predvsem pa vse, prav vse me je počakalo. Fižol sem luščila brez laka. Nohti so dihali, le krema je zaščitila obraz pred vetrom, ki je dirjal med zagorskimi griči. Šele med vožnjo domov sem popustila in prižgala telefon, preverila omrežja, prebrala sporočila. A to šteje? In se nemudoma naročila na oblikovanje obrvi, saj sem pinceto, kot tudi britvico nonšalantno pustila doma. In naslednji dan? Kljub temu, da sem se odpravila le v (s kolesom za 3 minute) oddaljen frizerski salon, kjer obrvi kroti moja Ana sem nadela pikčasto krilo, s črnimi nogavicami zaščitila naposled obrite noge in obula gležnarje z visoko peto. Vsemu temu pa dodala osnovo, ki kliče na ime ‘pudermaskarainšminka’. To sem jaz. Tu in tam rada pobegnem v osamo, kjer si odpočije ne le uho, prsti obeh rok, ki objemajo telefon, temveč cela moja bit. To avanturo privoščim tudi vam. Nobena maska za obraz vas ne bo tako obnovila, kot prav dnevi, ki spominjajo na vaše otroštvo.

20150219_100036

6 komentarjev na prispevek “Počitek v raju je brez mobilca”

  1. Čudovito! Sem se že ob branju odpočila in ščepec napolnila baterije…
    Ko bo le mogoče, ukradem idejo oz. upoštevam namig!
    Prijazne dni, Petra!

  2. Sofijin nasmeh in rdeča lička ter levov hipnotiziran pogled v sončni zahod povedo vse. Na še mnoge odklope.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI