foto: B Ealovega

Zavedajoč se, da bo letošnji Festival Maribor imel makedonsko noto, me je radostno vznemiril in obudil spomine na najlepše družinske počitnice, ko sem imela štirinajst let. Prav tako sem se spomnila vseh prijateljev, ki nosijo odprta srca in se ob njih počutim kot bi bili del družene. Prav takšen je Simon Trpčeski – pianist svetovnega formata, ki je v prvi vrsti človek ob katerem najbolj magični trenutek nastane takrat, ko se besede končajo in vajeti prevzame glasba.

 

Simona, kakšni so tvoji spomini na prvega učitelja (ali učiteljico) klavirja? Moja Milenka Ilić me je hotela prevzgojiti in sem zato igranje po štirih letih zapustila. Te je ta oseba zaznamovala ali si se v klavir preprosto zaljubil?
Petra, upam, da si dobro in hvala za zanimanje in željo po promociji klasične glasbe … Imam zelo lepe spomine na svoja prva učitelja harmonike, ker je bila harmonika moja prva ljubezen in je to tudi ostala, ne glede na to, da sem presedlal na klavir, ko sem začel obiskovati nižjo glasbeno šolo v Skopju. Takrat se ni bilo mogoče učiti harmonike, zato sem se odločil za klavir. Ko sem začel igrati harmoniko, sem bil star štiri leta in pol, bil sem samouk in zelo nadarjen, zaradi podpore mojih staršev, še posebej očeta, sem obiskoval dva učitelja: Pane Panatojev in Nikola Vlahov. Zelo sta me spodbujala. Glede učiteljev klavirja: stvar sem vzel bolj resno, ko sem bil star nekje osem let in pol. Zakonca Romanov iz Moskve sta prišla poučevat v Makedonijo in postavila povsem nove standarde za pianiste. Imel sem veliko srečo in žal mi je, da tvoja izkušnja ni bila tako lepo. Glede psihološkega in pedagoškega pristopa je učitelj zelo pomemben pri vsaki panogi, še posebej pa pri glasbi, saj je treba skrbeti za mlajše generacije, še posebej pri poklicih, ki zahtevajo poseben talent, kot je glasba ali vsaka druga oblika umetnosti. Treba jih je podpirati na pravi način. Ozadje mojih učiteljev je bilo čisto drugačno od makedonskih učiteljev, čeprav so tudi tam bili dobri učitelji, vendar sta imela drugačno mentaliteto in način vzgoje (v Rusiji in Jugoslaviji). Metode so bile drugačne, veliko sem se naučil in to je bila velika spodbuda zame na glasbeni poti. Ponosen sem, da sem lahko tudi študij končal v Makedoniji, imel sem različne učitelje iz različnih vzhodnih in zahodnih šol na glasbeni akademiji, kar je bila dobra kombinacija, čeprav verjetno nismo imeli tako dobrih pogojev kot drugje v Jugoslaviji, vendar sem vesel in ponosen, da sem doštudiral doma. Tvoj primer bi morali uporabiti v izobraževalnem sistemu in to bi nas moralo motivirati, da smo bolj previdni glede psihološkega in pedagoškega pristopa. Vsak otrok, še zlasti v glasbi, je kot nežen cvet, in treba je zanj skrbeti in ga motivirati.

 

foto: Slavco Spirovski

Si letnik 1979 (jaz sem mimogrede leto starejša), je to obdobje za pianista zrelo umirjeno obdobje, še morda zoriš ali lahko rečeš, da leta, kot marsikje drugod, niso pomembna?
Gremo naprej, na drugo vprašanje. Vesel sem, da sva približno iste starosti. Kot pri vsakem normalnem razvoju človeka obstaja še globlja dimenzija, ko pridemo do umetnosti in glasbe. Primerjava lahko gre z roko v roki … starost je pomembna zaradi razvoja osebnosti in zrelosti, kar je naraven proces. Lahko rečem, da je to naraven odgovor, da je faza zrelosti prisotna. Zase lahko rečem, da sem odrasel hitreje kot moji sošolci, vsak ima svojo zgodbo. Predanost in ljubezen do glasbe je odigrala svojo vlogo, skupaj z metodami mojega učitelja in z načinom, kako sem odraščal – s toplino in svobodo svoje družine. Včasih je bil to izziv, saj se mnenje učiteljev ni vedno skladalo z mojim, a vedno sem želel dihati svobodno in se svobodno izražati v celoti. Mislim, da je to pomemben del osebnosti. Imel sem priložnost priti v stik s klavirsko literaturo, ki morda ni bila primerna za mojo starost, a mi je dala več možnosti in mi odprla obzorja; spodbudila me je k drugačnemu razmišljanju. Tako sem zabredel globlje v glasbeni ocean in poletel višje v glasbeno nebo, ki je, na srečo, neskončno, saj obstaja toliko stvari, ki se jih lahko naučimo in v njih uživamo. Ko sem odraščal, sem širil tudi svoje znanje iz različnih perspektiv in z različnimi slogi, to sem vključil v svoj razvoj kot glasbenik, ampak ta proces se ni končal. To je zgodba brez konca skozi vse življenje. Starost lahko samo poudari in razvije zrelost. Upam, da je bil moj odgovor dovolj jasen.

 

foto: B. Ealovega

Opisujejo te kot karizmatičnega, ki s svojo prisotnostjo in toplo naravo zmoreš povezovati na videz nezdružljive svetove in ljudi, bi lahko rekel, da s svojim igranjem delaš ta svet, poln sovraštva in na drugi strani krivic, lepši?
Hvala. Moja topla osebnost privlači ljudi, saj sem svobodnega duha in zelo odprt in topel, kar je povezano tudi z mojim poreklom in kulturo, našo mentaliteto, saj sem iz južnega dela Makedonije. Ta svet zna biti velik izziv, vendar rad spoznavam nove ljudi iz različnih kultur in vsaka odkrita oseba s pristnimi nameni je obogatila moje življenje, tako da smo se razumeli, tudi če tega nisem izrekel, ampak sem se izrazil samo z očmi ali z nasmehom. Če praviš, da lahko povežem svetove, k niso kompatibilni, potem je to zame velik kompliment. Glasba zajema občutja ljudi, včasih na način, ki se ga ne da razložiti. Najbolj magični trenutek je, ko se besede končajo in vajeti prevzame glasba. Če bi bil dober pisatelj, bi se izražal s svinčnikom, tako pa poskušam to izraziti skozi glasbo. Moja osebnost je taka, da upam, da širim sporočilo glasbe in kadar vidim nekoga z nasmehom na obrazu med koncertom, potem je to zame največja nagrada. Včasih se stvari ne da izraziti z besedami, magija glasbe govori v avri v zraku. Glasba razsvetli življenja ljudi, prinaša raznolikost občutij, zgodb. To je lahko še dodatna inspiracija za ljudi, ki se soočajo z izzivi v vsakdanjem življenju. Rad združujem ljudi, vedno sem bil odprt do ljudi, ki jih ne poznam. Rad se srečujem z Makedonci po svetu, ljudje so zelo ponosni, kadar se srečajo z ljudmi iz javnega življenja, ki širijo makedonsko zavest po svetu, zelo rad jih tudi povabim na svoje koncerte. Vendar sem odprt do vseh ljudi, spontano se pogovarjam tudi na ulici in v lokalih, tudi ljudi, ki ne vedo nič o klasični glasbi. Vendar pridejo, iz spoštovanja ali iz radovednosti in potem imajo dve možnosti: lahko jim je všeč ali ne. Tretje možnosti ni. Vendar je cilj glasbenikov, da ustvarijo več priložnosti, da ljudem približajo klasično glasbo, saj ta lahko povzroči krasne občutke, že trenutek lahko spremeni njihov način življenja. Trudim se, da to počnem na čim bolj življenjski in naraven način.

 

Tvoj življenjepis je poln nagrad. Katera se te je še posebej dotaknila? In na drugi strani, kateri koncert še naprej nosiš v srcu in se ga rad spominjaš?
Glede nagrad. Vsaka nagrada ima svoj pomen in je odigrala motivacijsko in inspiracijsko vlogo. Spominjam se nagrad iz Češke iz leta 1994 in leta 1995 v Italiji. To so bila tekmovanja za veliko starejše pianiste, jaz pa sem bil takrat star 14 ali 15 let. To je bila edina možnost nabrati izkušnje, Makedonija se je ravno odcepila od Jugoslavije in ta tranzicija je ljudi le še okrepila. To je bilo še pred razcvetom tehnologije. Ti nagradi mi pomenita največ. Leta 2000 sem dosegel drugo mesto na mednarodnem tekmovanju v Londonu in takrat se je začela tudi moja mednarodna kariera. Najboljša nagrada za glasbenika pa je zadovoljna publika in nasmeh na obrazih ljudi, še zlasti danes, ko živimo v norih časih. Srečen človek je dokaz, da si kot glasbenik dobro opravil svoje delo na odru. Zame so najboljše nagrade tudi moji otroci, ki me neskončno osrečujejo, to verjetno čutijo vsi starši.

 

foto: Cristina Radulescu

Si že bil kdaj v Mariboru? Ti je morda kdo od glasbenikov kaj namignil o mestu ali poslušalcih? Se Festivala Maribor in druženja, da rečem, z nami preprosto veseliš?
Imel sem priložnost obiskati Maribor leta 2006 po zelo razburljivem tednu, ko sem igral v Singapurju, Seattlu in nato v Mariboru. V Unionski dvorani sem imel recital na Mozartov rojstni dan in vesel sem, da se vračam po 15 letih. Spominjam sem nizkih temperatur (-16 stopinj), imam lepe spomine na Maribor, je zelo šarmantno mesto, ljudje so bili zelo gostoljubni, in verjamem, da je ta zdaj šarm samo še večji, pa tudi september bo k temu le še dodatno prispeval. Vesel sem, da bom lahko praznoval svoj rojstni dan v Mariboru, krasno darilo je, da bom lahko igral makedonsko glasbo ravno na svoj rojstni dan v Mariboru. Maribor bo vedno v mojem srcu kot prva koncertna izkušnja v Sloveniji. Vesel sem, da ste mi izrekli spoštovanje in čast, da lahko odigram kar 4 koncerte. Za to se zahvaljujem Barbari Švrljuga Hergović, ki jo poznam že zelo dolgo časa. Vesel sem, da bom lahko igral z mariborskim orkestrom in predstavil tudi različne glasbene stile. Vrhunec pa bo komorni koncert z Makedonissimom. Upam, da bo mariborska publika prišla in nas toplo sprejela, spomnim se, da Mariborčani obožujejo glasbo in upam, da bodo dogodek toplo sprejeli kljub časom, v katerih živimo. Hvala za zanimanje in upam, da se bova spoznala tudi v živo. Hvala, zelo se veselim in se vidimo kmalu!

 

Ker želim, da letošnji Festival Maribor začutiš tudi ti, podarjam 2 gratis karti za Makedonissimo koncert, ki bo v soboto 18. spetembra v dvorani Union v Mariboru na FB strani Zavoda 13 – klik in še na Instagram strani 4 vrečke skupaj s štirimi festivalskimi maskami tukaj – klik.
Žrebam v petek!

 

foto: Dejan Bulut

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI