foto: Petra Greiner

Druga misel ob dopustu so knjige in prva morje, jezero ali pač kraj, kamor se skrijemo. Prostor, za katerega računamo, da nam bo prinesel nekaj tolažbe, nadoknadil meditacijo, ki je sama nikoli nisem niti prav začela izvajati, hrana, ki bo bolj slastna, kot doma in bo utopila sleherno misel na diete, predvsem pa pridne otroke.
Ko si kupčkam knjige, še preden uspem nametat, ne lepo zložit, nekaj spodnjic, pa kakšno majico in kratke hlače, razmišljam o tem, kaj vse platnica prikriva. Sekiram se do nezavesti ob misli, da me lahko kakšna knjiga po 10 straneh neha privlačiti in jo bom skrila nazaj v kovček. Priznam tudi, da se ob pogledu na solzavo romantično knjigo obrnem kar na peti in dvignem svoj nekoliko nepravilno privihan nos. Ampak letošnje presenečenje iz Mladinske knjige ni ponujalo omenjene reakcije, čeprav kimam, ko me sprašujete ali sem ob naslovu Moški, ki ni poklical vsaj z miniaturnim privzdigom desne obrvi želela dati vedeti, da to ni moj žanr. Pa sem knjigi dala možnost, sebi pa priložnost, da sem med branje pozabljala na otroke. Malega lepo prosila, da mi pusti le še pet minut in se mu v bazenu priključim kasneje, moža pa moledovala, naj pred spanjem luči ne ugasne vsaj še toliko, da izvem ali ji bo moški vsaj odpisal, če je že pokliče ne. Ne bom vam razkrila konca. Raje se bom pomaknila naprej na Ladjarja z lepimi stopali. Obožujem moški humor, finsko rigidnost in s humorjem pomešano realistično pripoved. Priznam, da je ena izmed večnih knjig, ki jih ne dam proč Stoner. Klasična zgodba skromnega dečka, ki se je z vztrajnostjo in pridnostjo znašel na mestu profesorja, se med zakonskim vsakdanom zaljubim v drugo žensko.
To navdušeno skačem nad ponudbo Malih junakov, ki personalizirajo sleherno knjigo. Na tak način sem razveselila ne le domačega 6 letnika, temveč tudi druge otroke. Všeč mi je, da imamo v domačem prostoru knjigo z naslovom Pravljica zate, ki se dotakne ločitve staršev. Iz pravljic sem izhajala tudi takrat, ko sem štiri letni prvorojenki domov prinesla sestrico, ki menda naj ne bi živela dolgo. Takrat so mi, kot staršu pomagale pripovedi iz sveta živali in malo kasneje knjiga Mala Sončna Žarkica in zajčja družina, ki otroku ponuja čustva, ki so ob neljubih situacijah še kako prisotna. Žalost, jeza s solzami vred. So pa na naši otroški polici vedno Čoharije, ki izčohljajo vedno kakšno prigodo, pri kateri so ilustracije prav tako zabavne. Skupaj s Skrivnosti človeštva, ko se zdi, da vemo že vse, se male otroške glave ne nehajo čuditi. Knjiga Pot, ki govori o smučarji Dragu Grubelniku  nas skozi zgodbo popelje v osrčje zelenih gozdov, belih strmin, svežega zraka in preprostih resnic. Resnična pripoved spodbuja otroke naj iščejo svojo pot, otrokom ponuja vrednote, kot družina in prijatelji ter vztrajnost in veselje. Čeprav na koncu priznam, da sem zvečer že tako utrujena, da bi do branja otrokom skorajda ni. Vesela sem, da najmlajšega daje spat kar očka, ki lepo bralno navado prevzame sam. Še več, enako vesten je pri umivanju zob, kot pri prebiranju knjig in verjamem, da prebrana zgodba na večer, odžene vse strahove proč iz otroške sobe.
Tako je dejstvo, da so knjige prepletene z vso družino. Nove se nalagajo na police, bralne polagajo na nočne omarice in za novimi tekamo v knjigarnah ali knjižnicah. Že res, da nam prinašajo veliko novega. Dvigujejo nivo miselnih procesov v možganih in celo zmanjšujejo možnost nastanka nič kaj prijetne Alzheimerjeve bolezni. Imejte v mislih, da z branjem romanov zmanjšujete nivo stresorjev, si izboljšate spomin in se urite v osredotočenosti in koncentraciji. Ob koncu priznam, da so zame knjige pobeg od realnosti. Vedno bolj razumem taščo, da se na stara leta predaja preprostim ljubezenskim romanom. Vedno bolj opažam, da se mi po težkih knjigah, ki bi me prepričevale ali žugale prav nič ne toži. Da pa mi na drugi strani prijetna vsakdanja zgodba dvigne nivo hormona sreče. Za zadovoljstvo potrebujem vedno manj in z znanimi naslovi, ki jih poveličuje učen krog sem se nehala pečati. Spoštujem ljudi, ki knjig ne berejo in to priznajo brez zadržka in s količino trdih platnic, ki so šle skozi moje roke se ne baham. Knjiga mora pričarati lepe spomine, kot parfumska vodica in ti dati poleta, kot popit gin tonik, ko si na prevroč poletni dan popolnoma na dnu.

Če povzamem nam morajo knjige prinašati veselje, ponujati vznemirjenje in nas razveseljevati. Če ste v obdobju, kot bi bolj ležijo revije in križanke, nič zato. Na knjižnih policah vas bodo knjige že počakale, ne glede na to, koliko prahu se bo v tem vašem zelo ležernem času nalagalo.

Kolumna je bila napisana za E – revijo Zate & Zame, knjigo Moški, ki ni poklical, pa podarjamo tisti ali tistemu, ki bo pod fotografijo na FB strani Zavoda 13 – klikni tukaj – dvignil(a) roko. Žrebamo v nedeljo!

1 thought on “Poletna bralnica”

  1. Hihihi, dobra.
    ‘Knjiga mora pričarati lepe spomine’
    Namesto, da se obremenjujemo, če ne beremo toliko, kot bi radi, je bolje uživati v trenutkih, ko lahko beremo.
    Na nova odkritja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI