visnjica3aPriznam, da smo ob teh zimskih temperaturah na poletje skorajda pozabili, vendar vam moram povedati za najboljše dni tega poletja, ki sem ga skupaj z otročki, teto in njenim ne ravno mini podmladkom preživela v hrvaški Toskani. A še niste slišali zanjo? Zagorje je tako preprosto in dih jemajoče kot italijanski romantični griči. Pustimo na strani, da sem morala teto prepričevati, da sem sila preprosta brez dodatnih zahtev. Le dve otroški prenosni postelji potrebujem, dovolj riževega mleka za alergika in nekaj praškov za Sofio. Pravzaprav sem mislila, da je zahtevna prav ona, ko zanjo porabim ves papir, da zabeležim vse tisto kar nujno potrebujem. Prav, pa gremo le za nekaj dni na tetino Višnjico, takoj za mejo, kjer nas je že čakala njena modra in preprosta mama. Kakšen mir nam je ponujal zaselek na hribu. Nosnici sta bili razprti zaradi že pozabljenih naravnih vonjev in ure so lahkotno a ne prehitro tekle k večeru. Sinja je naposled rajala po zemlji, saj za kmetijo že varčuje, Sofia je menjavala prostor za valjanje z vozičkom, Lev se je po dnevu privajanja veselil najbolj Aninih rok. Oba mladostnika ste me precej presenetila, ko sem potrebovala pomoč pri otrocih, predvsem kako ljubeč je bil Aljaž do Sofie, ko pa je v letih, ko te zanima le zabava po po potrebi šola.
visnjica1a
Ko smo en večer mirno uredili otroke (Sofio in Leva, vsi ostali so že veliki) in sva s teto pred hišo skorajda dali noge na mizo in pričeli spokojni ženski pogovor o vsem mogočem, je Lev pričel s smrkanjem, kašljanjem in kar je še takega. Vse to v zelo kratkem času. Farmacevtko in prijateljico Tanjo sem na srečo dobila na telefon in drugega kot pumpico, ki bi preprečila alergično reakcijo pravzaprav nismo potrebovali. Ja za božjo voljo zakaj je nisem vzela s sabo, ko pa opažam, da je bolj občutljiv kot njegova diagnostično (ne za moje pojme) bolna sestra? In kje na sedaj takoj (!) dobimo to nesrečno pumpico? Medtem, ko sem jaz umirjala sineka, takoj za tem pa sebe in čez nekaj minut mirila še samo sebe, je teta našla lokacijo pumpice, odrvela po klancu navzdol in se vrnila z rešitvijo. Lev je bil po dveh vpihih povsem brez težav. Rešiteljica v angelski preobleki je bila Bojana, ki se je prvič v življenju zahvalila, da jo imajo pod drobnogledom glede astme. Kaj je botrovalo temu alergičnemu izpadu še danes ne vem, a krivim rastlino, ki je sicer mirno rasla pod oknom. Med ponovnim mirnim spancem mojega fantiča sem začela razmišljati kam bi peljala pot njegove dihalne stiske. Nehote sem pomislila, da ne bi bilo ‘fer’, če bi moral prehitro zapustiti ta svet, medtem ko njegova sestra vztrajno in trmasto kljubuje svoji slabi napovedi. Pravzaprav je bilo to vsemu navkljub sila preprosto in moji družinici izredno prijetno počitnikovanje. Sinja še z večjim zanosom varčuje za kmetijo, ata išče prostrano zemljo naprodaj, jaz pa se v sicer velikem stanovanju sredi mesta sprašujem, kdaj je kdo na vrsti za slovo. Medtem, ko vsi takoj po rojstvu že plujemo tudi proti koncu našega življenja, se bom sama osredotočila na domače gnezdo in svoje ljube ter samo (so)bivala.
mivsiskupaj

4 komentarjev na prispevek “Poletna Višnjica kot košček raja”

  1. Izgleda rajsko, vso to zelenje, fižolovke in rože. Krasno. Držim pesti za najdbo popolnega koščka zemlje in da sinko čimprej preraste alergije. :****
    Tako srečni izgledate skupaj na zadnji sliki. Všeč mi je to medgeneracijsko sobivanje, ki ga je čedalje manj med nami. Vsak po svoje bije bitko s vsakdanom, ko bi nam bilo, če bi skupaj stopili, toliko lažje in bolj zabavno.
    Lepo te je brati draga prijateljica, naj ne usahne prelivanje tvojih misli na papir/tipkovnico.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI