foto: Sašo Greiner

Doslej še po nobeni poroki nismo tako na dolgo, redno in široko obujali spomine, kot ji sedaj. Morda je bila kriva vožnja z avtobusom ali del ekipe, ki se je malodane srečeval vsak ponedeljek po telovadbi. Če vprašate mene so prav ta srečanja kriva, da je do poroke – tiste uradne ob morju in druge srčne na celini – sploh prišlo. Priznam, da smo ženske drezale. Ne več tako mladi Dijani polagale na srce, da ji mora moški ob njej po dolgoletni skupni zvezi pač prisluhniti. Kako? Da jo preprosto omoži in pika.
Ste pomislili, da smo jo prisilile? Kje pa. Če želi ženska skočiti v zakonski stan, se ji pač ugodi ali odide. Če je obema lušno na koruzi, je tudi prav. Včasih se je treba preprosto premakniti.
Uradno sta se poročila na enem izmed opevanih otokov. Ne sprašujte me kje, ker je meni čisto vseeno, kakšne so njegove zemljepisne koordinate. Mladi to pač rabijo. Pa naj. Bojda so za tovrstni turizem zaslužne ženske, ampak  meni je – ponavljam – za to čisto vseeno. Jaz sem pač ena od tistih, ki je imela skromno poroko v Lovskem domu, ki je bil cenovno najbolj ugoden.

 

foto: Sašo Greiner

Pri celotni zgodbi je najpomembneje dejstvo, da sta ženin in nevesta pripravila rajanje samo za nas: sorodnike in prijatelje. In to daleč proč od doma in globoko v bosanski pokrajini, kjer se ljudje še znajo veseliti in je hrana ohranila primarni okus.
Prispeli smo v noči iz petka na soboto. Po zajtrku smo imeli nekaj kratkih ogledov po želji in nekaj nas je bilo tako žejnih, da smo si etno selo zapomnili po lokalnih živalih in iskanju piva, predporočne ure pa po skakanju v bazen. Kaj si človek lahko še želi? Priznam, da se iz otroštva spominjam porok na jugu, ki so trajale po več dni in ogromne količine hrane, ampak tole je bilo skorajda preveč. Mekana rakija v vrčku in meso, ki ga preprosto nismo mogli pojesti. Mož me je rotil, da poskusil samo en čevapčič, ko pa se mi je ta v ustih topil, pa nisem mogla nehati. Prisežem.

Dejstvo, da sem lahko rajala s staršema, teto Jadranko in seveda svojo družino, me je osrečilo za celo desetletje. Čeprav smo morali poiskati varstvo za Zofi in babico ter se ob tem spraševali, če bo zanju dobro poskrbljeno, smo si vsi, ki skrbimo za omenjeni 24 ur dnevno, resnično in  dodobra odpočili.

Dianin oče Dragan je legenda. On je za nas skrbel, kot bi bil turistični vodič, stric vsakemu izmed nas in čuteč očka vsem, ki nismo več otroci. Že res, da se je omožila njegova edina hči in to na zemlji, ki ga je rodila, ampak takega doživetja ne bom pozabila nikoli. Tudi zato, ker nas prihodnje leto tam spet čaka podnobni vikend. S poroko ali brez. Mi pač gremo spet na vikend, kamor se pelješ z avtobusom, o katerem se govori celo leto in kjer se rodijo občutki, ki jih nosiš s sabo celo življenje.

 

foto: Sašo Greiner

1 thought on “Poroka, ki je trajala celi vikend”

  1. Za ponovit, a ne?
    Prav imaš
    ‘globoko v bosanski pokrajini, kjer se ljudje še znajo veseliti in je hrana ohranila primarni okus.’
    Oni to znajo. Pa topli so. In gostoljubni.
    Se vidite naslednje leto.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI