foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

Nekoč sta živela Luka in Sofia. Prvemu so pričeli šteti število kromosomov šele nekaj mesecev po rojstvu, dami pa takoj, ko je pospešeno morala privekati na svet. Ob obeh zibkah so stale rojenice in jima napovedovale posebno prihodnost.
Fante je dobil veliko logičnega razmišljanja, ki ga je poneslo v vaško šolo, drobcena deklica pa le zvrhano mero zdravja, da je sploh lahko živela. Dasiravno so bili starši razočarani, ko so izvedeli, da kot drugorojena deteta nista povsem običajna, kot so to pričakovali, sta s svojima odprtima srčkoma začela ljubeče spreobračati precej trda, na določenih mestih nekoliko ranjena, gotovo pa malce toga srca štirih ljudi, ki so jima podarili življenje samo. Videvala sta se včasih bolj pogosto in čez zima sila redko, vendar pa to ni vplivalo na njuno ljubezen. Brez besed sta se znala imeti preprosto rada. Ko jo je objel on, se je negovoreča le nagnila k njemu. Njegov nerodni dotik je nehodečo povsem očaral in njene skorajda slepe oči, so vedno iskale sonce skrito v njegovih prsih. Drug od drugega nista zahteval dolgih ljubezenski pisem, nemogočih obljub ali nenehnih dokazovanj. Zadostna je bila le pristna ljubezen v obliki stoodsotne prisotnosti, ko sta se njuni telesi srečali in odprta pregrada tam, kjer je bílo njuno prebujeno srce.
Čeprav so mnogi objokovali usodo obeh družin, sta pravzaprav prišla na svet tudi zanje. Da bi ob besednem tepežu svojih otrok, hvaležno iskali dušno lepoto vsakega izmed njih. Brez bičnega prigovarjanja vzpodbujali male ročice k dejavnostim, ki so jim pisane na kožo in nehali hlastati za njihovimi uspehi, kot da bi bilo to odvisno od njihovega obstoja. Ko je ona kdaj na videz skorajda umrla je slehernemu sporočala, da je življenje prekratko, da bi nas pestili ‘tahipni’ problemi in neutrudne malenkosti. Brez prigovarjanja je kazala na odpuščanja brez primere, sožitje brez grenčice in veličino ljubezni med ljudmi, ki bo rešila vse tegobe tega sveta.

Obdarjena s svetlečim in odprtim srcem, sta brez cenjenih darov sojenic, ki jih želi današnji svet kazala vse tisto, kar zares šteje. In vse dokler ne bomo spregledali, se bodo posebni otroci še naprej rojevali. Pa če to dobrohotno sprejmemo ali ne.

2 komentarjev na prispevek “Posebni otroci so tukaj, da bi mi le spregledali”

  1. Mmmmmmmmmmm, to je pobožalo dušo, dalo kisik v pljuča, kri v srce in noto človeku. Hvala Petra. Tudi jaz vidim oči, ki me gledajo v dušo.Ustnice, ki ne govorijo a veliko sporočajo. Kretnje, ki so okorne a hkrati kličejo po objemu. Vse, kar nam sporočajo je: poglej me,objemi me in mi povej, da me ljubiš brezpogojno in da sem v tvojem objemu na varnem, vse to naredi z nasmeškom na obrazu in čistostjo v duši.Povej mi,da moje življenje šteje, da sem vreden takšen kot sem in da mi tega ni potrebno dokazovati. Torej je naše hrepenenje skupno. V čem se potem razlikujemo? To kar vsak izmed nas prinaša na ta svet, je zapisano v nas in se ne da priučit, da pa se v odraščanju izgubit,to z nami naredijo šole, mediji,denar, tekmovalnost,…. Razlika je torej ta, da oni vedo kdo so, mi se pa iščemo, zato se včasih težje razumemo.

    Zelo sem hvaležna, da lahko to vsak dan čutim in upam, da bo nekega dne to čutil ves svet z nama moja draga Petrca.
    Hvala za dolgoletno prijateljstvo.

    Hvala ti za dolgoletno prijateljstvo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI